Piatnik

♣

Kratke notice

Danes sem prejela razglednico iz Odesse, ki mi je polepšala dan. Točno ob desetih zjutraj pa sem tudi stala na pragu novega risarskega obdobja. Seveda pa ni šlo brez neprijetnosti. Tako me je v knjigarni zagrabil nekakšen kašelj, mislila sem že, da me bo kdo vprašal, če imam »slučajno« tbc.

Kakorkoli že, še preden začnem pisati o tem risarskem obdobju, bi rada povedala, kako sem si v petek dopoldne oblekla moj naj. puli in kavbojke in šla čisto na vrh slemena. Vreme je bilo tako čudovito, nisem hotela zamuditi ene same minute tega prelepega dne! Najprej sem hotela skicirati, a me je na vrhu pričakal nek poseben prizor, kot iz Kavčičeve slike. Tam so bile torej ovce. Bilo je tudi drevo, nizke veje so se raztezale v neskončnost. Manjkal je samo še kakšen antični kapitel, ali kaj takšnega. Da bi prišla bliže temu idiličnemu razpoloženju, sem se morala preriniti skozi nekakšno grapo. In ravno pod tisto hišo, kjer nekaj gradijo, so se za ogrado očitno pasli konji, ki so se mi po petintridesetih minutah radovedno približali. Priznam, serec je bil lep. Nazadnje sem se vdala: odšla sem domov po fotoaparat. To je bila dobra ideja, saj ni trajalo dolgo, pa so jo ovce oddrobile na drugi konec.

Tudi prejšnji teden sem si zapisovala – le da v očetovem sadovnjaku. Sedela sem na škarpi. Tista drevesa v daljavi, to so jeseni, pravzaprav, so bila videti, kot bi jih prekril srebrn sij, tako so bila obsijana od sonca. Nekaj čarobnega je bilo v tem... No, želela sem govoriti o novem risarskem obdobju, pa sem to raztegnila v opisovanje pokrajine. Rada bi samo povedala, kako zelo se veselim dolgih ur risanja, ne glede na to, ali bo to v risalnici pod nadzorstvom ali pa doma. To so »velike« novice. Več pa naslednjič!

Hiša metuljev

Uvodi so, kot kaže, moja šibka točka, a mi moja muhasta muza tokrat ne bo preprečila pisanja! Pet dni, ali nekaj takšnega, je že od tega, kar so se glavoboli ponovno začeli, zato imam sedaj (skorajda) vsak dan priložnost, gledati v strop. In da bi me moji dve stari sablji nekoliko razvedrili (ali odvrnili od misli, da se vključim k najbolj zavzetim sabljačem in nataknem na prekleto floreto tistega nadležnega očetovega prijatelja, ki misli, da je vse, kar pove, smešno), smo se v soboto odpeljali v malo italijansko vasico po imenu Bordano, kjer domuje hiša metuljev. Moram priznati, zamisel o izletu ni bila slaba... V nekakšnih rastlinjakih vlada precej svoboden režim, prikupni metulji v mavričnih barvah in papige uživajo popolno harmonijo; da pa bi bili trenutki še bolj popolni, je nek metulj dvakrat naredil postanek na mojem hrbtu, kar me je seveda razveselilo.

Iz arhivov

Jagodna torta, ki sva jo naredila z očetom poleti lanskega leta.

Lovilec sončne svetlobe

Teden je minil v znamenju umetniško naravnane fotografije in moram priznati, kakšen užitek je to - ujeti pravi trenutek!! 

Lep pozdrav in dober večer rižev narastek...

Zimski bluz. Včeraj se me je lotila zimska melanholija. Oooo! Legla sem na posteljo in celo uro tiščala glavo v blazino. Zunaj pa toliko snega. Potem je spet snežilo. Oooooh! Kamorkoli se ozrem, povsod ta usrani sneg. Kaj bi dala, da bi bila pomlad in bi šla lahko sedet pod drevo! Brat knjigo, razmišljat, karkoli že. Še mesec ali dva, in nato se bo ta ljubki, beli sneg nekam ščistil.

Še v nedeljo sem bila tako vzhičena, ker sem prenovila spletno stran in to, kar skakala sem od sreče in si požvižgavala stare pesmice, danes pa mi to vreme kazí mojo dobro voljo.

Mama mi je kupila majico s kratkimi rokavi v rumeni barvi. Mislim, s pravimi kratkimi rokavi, ne takšnimi, ki segajo samo do polovice ramen, ali kaj jaz vem. V kanarčkasto rumeni barvi in dobro se mi prilega. Ta majica v kanarčkasti barvi me divje spominja na dva kanarčka, ki sem ju imela pred več leti. Imela sem tudi papigo (eno tistih pisanih), a je poginila medtem, ko sem bila v Franciji na počitnicah. No, tista dva kanarčka sta se ves čas tako lepo guncala v svoji kletki, ki sem jo včasih postavila na okensko polico, da so sončni žarki nežno prodirali skozi zaveso na kanarčka in videti je bilo, da jima ni hudega.

Nekoč sem že imela neko super majico s kratkimi rokavi, bila je šempionova, v bež barvi. Kupili so mi jo takoj v šestem razredu, ko sem prišla na novo šolo. Nosila sem jo pet let, najprej v šoli, nato doma, potem pa je nekega dne postala tako hudo zdelana, da ni bila več uporabna. Nekaj takšnega, če se prav spomnim, je bilo tudi z očetovimi leviskami. Kdo ve, kdaj jih je nosil, vendar jih je nato nosil samo še doma, kot jaz tisto majico.

Na prvi pogled se zdi, da nisem zahtevna, kar se oblačil tiče, ampak to ne drži najbolj. Rada nosim enobarvna oblačila, razen, če je kakšen čudovit cvetlični vzorec. Poleti najraje nosim hlače na rob in razne jopice. Pozimi in zgodaj spomladi pa pulije, po možnosti v črni barvi, čeprav imam tudi rdeč puli, a ga ne nosim pogosto – to je namreč eden tistih pulijev, ki se ne oprimejo vratu, kar mi pa ni ravno všeč.

Pred nekaj tedni me je ena od dopisovalk spraševala po mojih odnosih z družino. Vedno tako nanese, da ne morem biti povsem iskrena, kar se moje družine tiče; vsaj z ljudmi, ki jih še ne poznam dobro. Včasih z očetom vedno zbijava kakšne zasebne šale, ki jih nihče ne razume, ker sva lahko precej čudaška. Prvo kot prvo je, da se v moji družini nikoli niso znali dogovoriti, kdo me bo imel – stari starši ali starši. Kdo bi šel kaj takšnega razlagati nekomu, ki se s svojo družino odlično razume?

Potem pa sem eni od dopisovalk poslala fotografijo, ker mi jo je ona tudi, vendar mi ni bila všeč – njena slika namreč. Zdi se mi, da je precej samovšečna, vendar ima na fotografiji čudno pričesko. No, napisala je, da je vesela in bla bla bla in da si me je takšno tudi predstavljala. Ja, česa ne poveš. Na koncu vsakega pisma pa mi napiše kopico vprašanj in jaz nato odgovarjam – napisala je, kako ji je všeč, ker sem jaz radovedna. Divje, ampak kar prikupno.

In, ko sem se že prejšnjič hvalila, kako sem začela brati dve knjigi, moram sedaj poročati o napredku. Napredek, to ni prava beseda. Prava bi bila – preskok. Ker sem preskočila na dve drugi knjigi. Nobene škode ne bo, če omenim naslov najbolj pomembne od tistih dveh knjig, čeprav je bila to prava polomija: Starinar Sira Waltra Scotta. Celo leto sem čakala, da sem prišla do Starinarja, nato pa takšen polom. Oldbuck je ena takšna zoprna rit, neprestano koga preklinja. 

Berem Vilo ob jezeru, Cozzensa pa bom začela brati, ko preberem prvo. Pri tej zimski občutljivosti, ki me muči, ne morem brati dveh knjig naenkrat. Nisem si mislila, da bo Vila ob jezeru takšna romanca, mi je pa ta Godina, glavni karakter, kar všeč. Knjiga je polna takšnih ljubezenskih besed. Všeč mi je razmišljanje tega Godine. Knjiga ima dobro vsebino, čeprav to ni ravno v mojem stilu, in tisti slabi romani Jane Austen se ne morejo primerjati s to knjigo. Vila ob jezeru. Vila ob jezercu.

Danes sem se komajda pripravila do tega, da sem pozajtrkovala. Zadnja leta sem se čisto odvadila zajtrka. Zjutraj jem samo še, ko sem na počitnicah in takrat imam dober hotelski zajtrk. Mislim, kdo si je izmislil tisto o treh obrokih dnevno? Ko se organizem navadi, mu je prekleto malo mar. Telo se da zlahka preslepiti. Poznam ljudi, ki neprestano kaj jedo, jaz pa ne morem normalno delovati, če preveč jem.

No, in ker sem bila včeraj tako melanholična, sem vzela iz omare mojo leseno šatuljo. To naredim tedaj, ko hrepenim po čem domačem. Ko odprem šatuljo, me pozdravi vonj osvežilnih robčkov iz parfumerije v Grassu. Dobesedno. Ker sem jih še v ovitkih položila med razglednice in podobno, in to je bilo pred petimi leti. V šatulji je polno razglednic, starih vstopnic iz raznih dvorcev, kazal za knjige, v nekem muzeju pa sem si celo kupila nekaj svinčnikov, ampak sem jih že skoraj porabila. V Grassu je bil v zraku res nek čudovit vonj.

Tu je nekaj mojih najljubših razglednic - prva je iz Pienze, zadnji dve sta pa iz Würzburga.

 

To pa je eden od mojih bolj »eksperimentalnih« fotografskih posnetkov iz prejšnjega tedna.

Testiranje II.

Prvi dve fotografiji s testnega filma, odkar je bil fotoaparat popravljen!

Foyer

Prejšnji teden, bilo je v četrtek zgodaj zjutraj, se mi je zgodilo nekaj zelo lepega. Stala sem pri oknu, ko zagledam tri srne, kako grejo navzdol po zasneženi poti. Zunaj je bilo še čisto temno, ti pa si lahko videl samo silhuete, kako potujejo proti luči pri zadnji hiši.

Včerajšnje jutro pa ni bilo tako »čudovito«. Zjutraj sem skoraj telebnila, bilo je kot na prekletem drsališču. Potem je šlo še celo dopoldne in zgodnje popoldne vse kot po maslu; kupila sem si Time, šla na predavanje, skratka, kakšen dan!

No, in po šoli sem odšla v fotoformat v nebotičnik, da bi mi zamenjali film na fotoaparatu, ki ga je lajnar že popravil in poslal, ko se je v tem foto študiu začela nekakšna komedija. Ta lajnar mi je torej poslal navodila, kako odstranim film iz fotoaparata, a sem si najprej želela ogledati ta postopek. Prijazna uslužbenka se je tako lotila fotoaparata in kot se je izkazalo, je bil to zanjo le prevelik zalogaj. K sreči pa je zadaj z neko drugo uslužbenko sedel nek moški, tudi stranka – pregledovala sta razne formate fotografij na računalniku ali nekaj takšnega – no, moški je prišel in si ogledal fotoaparat. Takole je potekalo njuno delo: najprej sta se lotila ročke za ostrenje, čeprav ni bila ničesar kriva; pregled sta končno zaključila pri gumbu poleg napenjala in tako navila film nazaj na bobnič. Medtem se je v študiu narisala še neka druga nestrpna stranka, ženska je bila hudo razgreta. Bila je celo tako nestrpna, da se ji je najbrž zdelo vljudno, če poseže zraven. Na njenem obrazu je bilo videti nesramnost, kot da se ji zdi za malo, če bi počakala, da pride na vrsto. Uslužbenka, ki me je stregla, je naposled prepustila fotoaparat prvi stranki, in se za nekaj minut posvetila tej nestrpni stranki. 

Torej, po petnajstih minutah je bil fotoaparat pripravljen na ogenj; le še film je bilo treba vstaviti, čemur nista bila kos tako uslužbenka, kot tudi prva stranka. Nekako kot pet minut prej pa se je v trgovini pojavila še tretja stranka, fotograf, ki se je nato pogumno lotil vstavljanja črno-belega filma.

(To fotografijo sem posnela, ko sem bila stara enajst let; bili smo na počitnicah)

Medtem, ko sem čakala na fotografije, sem zavila v kavarno, in si naročila sendvič. Nekaj časa sem pregledovala razglednice, ki sem jih kupila v društvu in jih bom pošiljala po tujih državah, ker sem se pridružila nekakšnemu »klubu« za ohranitev razglednic. To počnem več kot en mesec in sem v tem času prejela razglednice iz večih svetovnih držav – celo iz Michigana. Nekateri člani so zelo zahtevni in njihovim željam je včasih težko ustreči. Pišejo dolge sezname z motivi na razglednicah, ki bi jih radi imeli. Moj predlog: če si bodo sami pošiljali razglednice po svojem okusu, bodo najbolj zadovoljni.

No, ob tem času pa se je Fouche ustavila v turističnem društvu v Kranju in mi tudi kupila razglednice z motivi Gorenjske, Ljubljane, itd., itd. Z očetom sta šla namreč na kosilo in v študijski oddelek knjižnice, da bi mi prinesla neko knjigo o Le Corbusierju, ki jo imajo samo tam. Kakorkoli že...v kranjskem turističnem društvu so si privoščili sidartine razglednice za osemdeset centov, razglednice enake velikosti in celo z enakimi motivi pa v ljubljanskem društvu prodajajo po štirideset centov.

In če se sedaj vrnem nazaj na soboto, ko smo s staršema obiskali njune prijatelje. Tokrat sem bila prvič  pri njih na obisku, moji starini pa že večkrat. Mislim, prejšnje leto sem bila pred njihovo hišo, ko smo čakali, da spravijo prtljago v prtljažnik očetovega avtomobila. Z mojimi starši so se namreč odpravljali na vikend, mene pa bi spotoma odložili v Kranju. Živijo v takšni pisani hiši in imajo nemškega ovčarja in prikupnega mačka, ki pije vodo iz bideja. Sledilo je pozdravljanje in rokovanje s sinom A.-jem, ki mi je kasneje pripravil frape. Sedeli smo, si privoščili prigrizek in pili. Občasno sem tudi fotografirala. 

Nato smo imeli nekakšen pregled hiše – V. nam je želela pokazati nova okna v sobi drugega sina, ki ga tedaj ni bilo doma. Nad to sobo sem bila čisto navdušena – modeli letal so bili tisti, ki so me tako navdušili. Takšnih modelov pa je v sobi kar mrgolelo. Mislim, ko na primer prideš v mojo sobo, ne moreš določiti, katerega spola je oseba, ki v tej sobi spi; to pa je bila prava fantovska soba.

 

Prebudil se je tudi moj dolgo speči tek za knjige in tako sem začela brati dve knjigi, kaj več o tem pa naslednjič! 

To pa so lepe besede Paula Valéryja:

Koliko stvari nisi nikoli niti opazil na tej ulici, po kateri hodiš šestkrat dnevno, ali v svoji sobi, kjer preživiš toliko ur vsak dan. Oglej si ta kot, ki ga tvori rob pohištva s ploskvijo šipe. Treba ga je na kakršenkoli način dvigniti na raven še nevidne lastnosti – ga rešiti – mu darovati vse tisto, kar sicer s posnemanjem in nezadostno občutljivostjo darujemo najmanjši lepi pokrajini, sončnemu zahodu, morski nevihti ali kakšnemu muzejsko razstavljenemu umetniškemu delu. Vse to so že vnaprej pripravljeni pogledi. Toda daruj pogled temu ubožcu, temu kotu, temu trenutku in tem pustim stvarem, in boš stotero poplačan.

Snežilo je

Hecno, pravzaprav. Mislim, ukvarjala sem se s pisanjem teksta za nek predmet, napisala sem borih tisoč besed, ko kar takole naenkrat, pomislim na to staro sabljo, s katero si dopisujem. Zelo je fina in afnasta, čeprav je ta izraz prostaški. Vedno mi pošlje takšno »unikatno pisemce«. Kakorkoli že, prejšnji teden mi je torej poslala takšno voščilnico z osladnim voščilom; ampak to ni bilo tisto, kar me je sezulo. Tudi sama se mi je namreč zahvalila za kartico. Pogledala sem v predal pisalne mize, tam na vrhu pisemskega papirja iz nekega hotela pa sta še vedno počivali dve voščilnici – torej ni šel nihče na pošto, jaz pa nisem bila ravno pri volji za pošiljanje voščilnic.

Že kar nekaj mesecev si dopisujem z dvema puncama, ki sem ju narajmala kar tako, mimogrede. Obe sta starejši od mene. In tu nastopi tista reč s pismi. Jaz nisem ravno navdušena nad pisemsko dekoracijo in podobnim, tista stara sablja, o kateri sem prej pravila, pa si kar lomi prste, medtem ko razmišlja o vseh »prikupnih« nalepkah in tem, ki mi jih bo prilepila na naslednje pismo. Nisem bila vedno tako groba, kar se tiče pisemske dekoracije in tega. Tako je bilo, da sem imela v drugem razredu za prijateljico punco, z njo sem šla prvič na ogled gledališke predstave in je zares noro igrala na klavir, bila je namreč precej objestna, no, kakorkoli že, ona mi je nekoč rekla, da ne bova prijateljici, če bom še kdaj narisala kaj »prikupnega«. Zato nisem ravno navdušena – ker ima tista stara sablja toliko dopisovalk, da niti opazila ni, da nisem bila jaz tista, ki ji je poslala voščilnico. Vseeno mi je, četudi ima sto dopisovalk, če le ne bi bilo tega sranja z voščilnico – ker je to precej najedlo mojo staro občutljivost. Mislim, če se ne moreš posvetiti vsakemu dopisovalcu posebej, potem nima smisla, da jih imaš toliko. Pri the rečeh postanem zelo občutljiva.

Tekst, ki ga pišem za šolo, se tiče etnologije in mi je kar precej všeč. Je o mostiščarjih in podobnih starih sabljah in na začetku nisem bila preveč navdušena nad njimi, ampak sedaj so mi postali kar všeč z vsem tistim njihovim orodjem vred. Niti profesorica ni tako slaba; baje ima rada takšne vljudnosti, kot so »s spoštovanjem« in »spoštovani«. No, in danes sem se torej lotila tipkanja. Saj nimam nič proti pisanju takšnih tekstov, ampak problem je v tem, da z njimi nisem nikoli zadovoljna. Vedno jih nekako kot predelujem. Spomnim se, kako sem pred leti napisala cel tekst na temo Rimljanov. Fant, sto let sem predelovala to besedilo, na koncu je ostalo le še ubogih 4000 besed. Pisanje takšnih besedil mi gre kar dobro od rok, veliko bolje kot mi je šlo kdajkoli pri slovenščini. 

Pred nekaj tedni so mi namreč iz šole blagovoljili poslati to skripto, ki sem jo do nedavnega imela spravljeno v predalu, zadnji teden pa sem jo prekladala okoli kot kakšen drek. Gre za nekakšen dvojni pisni izpit iz dveh predmetov in sem od sile razgreta. Le da ta skripta ni tako dobra. Vendar imam boljšo rezervo – že nekaj dni berem nek glosar Petra Fistra, ki je veliko boljši in v njem ni takšnega brezveznega gobcanja. Ne rečem, da me je stavbarstvo kdaj zanimalo, ni pa tako slabo.

Dopoldne je zapadlo nekaj snega, komaj kakšnih osem centimetrov. Potem je nekaj časa deževalo.  In zapadel je takšen čudovit bel sneg, in potem sem šla ven in sem fotografirala. Komaj, da sem lahko dihala pod šalom. Kolikor vem, spet sneži. Zima ni eden mojih najljubših letnih časov, to sta pomlad in jesen. Mislim, saj je kar lepo, ko sneži, ti pa si notri in počivaš ali bereš knjigo; ni pa zelo prijetno, če moraš v takšnem vremenu ven. Če odmisliš vso tisto vročino, niti poletje ni slab letni čas. Poleti po nebu letijo jadralna letala in puščajo tiste majcene oblačke za seboj; najlepše jih je gledati, ko začne zahajati sonce. Poleti si lahko cel ljubi dan zunaj in poslušaš brenčanje čebel in opazuješ košnjo trave na sosednjem travniku in nosiš lahko, belo srajco, podobno tistim, kot so jih včasih nosili kmetje, ali kaj jaz vem. Nekaj podobnega tem Vidrićevim verzom:

V travi rumenijo cvetovi

in brenčijo zlate čebele,

tam za senčnimi drevesi

vidiš velike oblake bele.

In tam za tihimi strehami

zlato polje izginja,

valovito, mirno, spokojno,

in z griča na grič se razgrinja...

Danes popoldne sem poslušala Čajkovskega. Nimam seznama najljubših skladateljev, a če bi ga sestavila, bi bil Čajkovski na njem. Večino skladateljev klasične glasbe imam rada, razen Mozarta. Mozarta pa res ne prenesem. Njegova glasba je tista, ki je pravzaprav ne maram. Njegovo osebno življenje mi je eno figo mar. No, najraje pa poslušam skladatelje iz obdobja romantike – Brahmsa, R. Straussa in te. Za zgradbo in podobno se ne zanimam kaj dosti, prežim na lepe melodije in občutke, ki jih bodo le-te vzbudile v meni. In če bi si morala izbrati posebno skupino skladateljev, bi bili to najbrž Rusi – Čajkovski, Rachmaninoff, Stravinsky, Shostakovich – čeprav so iz različnih obdobij. Njihova glasba je namreč kot izba v neki stari hiši z vonjem po zatohlem, polna čarobnih pripovedk.

Že kar nekaj časa mi mama iz trgovine nosi nekakšen sojin desert, ki ga je baje staknila na kakšni od tistih polic za diabetike. Ni slab, ima okus po malinovem želeju – po mojem mi ga ravno zato nosi. Ker sem včasih rada jedla malinov žele.

Tu v zavoju je - moje življenje...

Vem, da dolgo nisem ničesar napisala, a sem malce iz vaje. Zima v mojem kraju ni eden prijetnejših letnih časov, čeprav zna biti tudi lepo - lepota se pokaže v obliki mojih najljubših sončnih zahodov, ki jih rada fotografiram. Za nekaj tednov pa sem se morala odpovedati tudi fotografiranju s fotoaparatom, ki je pri lajnarju v popravilu. Tisto, kar me pozimi v mojem kraju spominja na črno-belo fotografijo, so pusti dnevi, ko je okolica najbolj enolična - pogled na rdeče strehe, črna drevesa in sneg na travniku, izpod katerega vsake toliko pokuka suh šop trave, se mi ne zdi zelo poživljajoč. Ob takšnih dneh, kot so v teh časih, si želim, da bi lahko videla onkraj streh.

Zadnje čase je ena mojih najljubših navad ta, da zvečer ležem na posteljo, zaprem oči, in v spalni srajci, ki jo nosim, tuhtam. Včasih je z menoj v duhu Fitzgerald. Poskušam si predstavljati, kako bi izgledala idila, a si ne morem. Tisto, na kar sedaj mislim, je neko deževno jutro pred leti v Avignonu, ko sem z okna hotelske sobe ugledala železniško postajo. Tistega dne je lilo kot iz škafa.

Toliko o trenutnem dogajanju. To pa je umetniško delo ameriškega slikarja Innessa, ki mi je še posebej všeč.