Lea

Vtisi: Jesen

Moje občudovanje prehoda iz poletja v jesen bi lahko primerjali z naslednjo povedjo: Oh, poglej no, na podplat mojega čevlja se je zopet prilepila celotna blatna flora in favna zelenjavnih gredic! Zrak se je nenadoma ohladil, vlak je pravkar odpeljal en vagon ta zmrznjenih, pokrila nas je plast megle, v sivini neba je odbil še poslednji zven iz cerkvenega zvonika. Po mojem je jesen muhast letni čas; ko že misliš, da te je pomanjkanje sončnega vremena pahnilo v zamišljenost, pa te preseneti z rumenim perjem, ki v lahkotnem vetru zaplava po sinjemodrem nebu... Smreke ostajajo enake, toda kostanji in breze, zakoreninjeni v to trmasto ilovnato zemljo, menjajo svoj plašč. To je čas, ko vrtnicam porežem drobne rdeče in bele popke, jih z vrvico povežem v šopke in pustim, da se posušijo na toplem. V jasnini neba je opaziti kanjo, kako kroži nad pokrajino... Morda pa hrepeni po otožni skladbi preteklega poletja? Ne vem. V mojih očeh jesen nastopi tedaj, ko se zadnji sončni žarki poskrijejo za hribom in meglica razprede svojo mrežo po vsej pokrajini; pospravim orodje v drvarnico in se ozrem nazaj na svoje delo; komajda čutim napete žile na mojih rokah, vendar pa želja po delu ostaja – dokler me ne pričnejo boleti mišice.

Tako sem torej sedela pri mizi in razmišljala o tem, kar sem ravnokar napisala. S travnika nasproti sem zaslišala bee – ker se tam pasejo ovce, čeprav jih zaradi megle ne vidim. V naravi je nekaj tako prvobitnega, da me ukroti; šum listja, ki odpade z veje; vonj po smoli in iglavcih; ko se vzpnem na planoto in se ozrem naprej v daljavo, pa od razgleda na okoliške kraje – no, pa tudi na kraje, ki le niso tako zelo blizu – ne morem odtrgati svojih oči. Rečem si: To je del mojega sveta, neuklonljivost je v meni, nočem oditi od tod...

Vsakdanje življenje je vir navdiha

Nekdo mi je nekoč dejal, naj si umivam obraz z milom in vodo. Nikoli mi ni bilo mar za kakšne druge metode čiščenja; v drogerijah je na stotine čistilnih gelov, tega in podobnega je ko listja in trave, a mi drogerije pravzaprav povzročajo nemalo preglavic... Poleg tega pa si predstavljajte, da se znajdete v neki nerodni situaciji, v nekih tujih krajih, ko je uporaba vode omejena in v kakšnem sranju ste potem? Manj je več! Umivanje obraza z milom sem torej štela za jutranji ritual... Problem pa je nastal, ko je milnica zamašila odtok. Temu je sledilo intenzivno spoznavanje odtoka; drznem si trditi, da se mi je odtok predstavil v čisto novi luči... Zgodilo se je hitreje, kot John Cleese reče »Splužil bi te kot božično cesto v Calgaryju«. Morala sem se posloviti od mila. Ostala sva samo jaz in pljusk vode... Medtem ko podstavek za milo, že rahlo okrušen, sameva.

Vem, da danes bo srečen dan, to sem začutil že zjutraj, zagotovo danes bo srečen dan, tudi to se zgodi. Tako sem si prepevala nekega sobotnega dopoldneva, potem ko sem pospravila porcijo umešanih jajc s slanino in kos kruha z domačo marmelado iz ribeza in borovnic. Nekateri ljudje ne morejo pričeti novega dne brez obilnega zajtrka, sama pa ne morem začeti dne, če moj želodec ni zalit s kavo. Da se ne prištevam med zajtrkovalce, smo sicer že predelali... Ojej, pa sem prekršila lastno pravilo o zajtrkih! No, tudi to se zgodi. Zgodnje sobotno jutro sem namreč posvetila urejanju gredic z vrtnicami, in moram priznati, da mi je zajtrk celo prijal... Toda med urejanjem gredic se mi je utrnila neka misel; morda sem se počutila srečno, kajti pomislila sem na to, kako sedim v nekem svojem puloverju temne barve na terasi hotela na Bledu in opazujem tisto veliko modrino, za katero se zdi, da nima ne konca ne kraja... Kakor v Liguriji, kjer valovi butajo ob golo skalovje... Tako drobna misel, pa tako nepozabna.

Včasih je prva stvar, ki jo zjutraj zagledaš, ko stopiš ven, srna. Za zajtrk si je postregla na sosedini zaplati trave... Srna si je izbrala nepokošeno travo namesto čudovite zelenice, ki jo sosed škropi dan in noč, kot bi bila naslednji Wimbledon. Izbrala je travo, ki prekipeva od vitalnosti. Včasih meditiraš pod brezo, pa na sosednjo zelenico zopet priskaklja srna in si za malico privošči nekaj pisanih cvetov... Temu pravim podeželsko življenje; ko človek in žival živita v harmoniji; ko si divjad postreže nekaj cvetov in užitne trave, nato pa priteče G..... in spusti cel rafal kletvic in prežene divjad na bolj zelene pašnike... Mimogrede, zlodej je drugo ime za srno v govorici podeželskih prebivalcev, ki svojih vrtov in rož še niso zaščitili s plotom. Niso vedeli, da v gozdu prebiva bitjece z ljubkimi očmi; to bitjece je v svoji notranjosti lev, na zunaj pa ovca... No, srna, ampak saj veste, kaj hočem povedati.

Okoliška psa sta ravnokar izvedla kratko različico čardaša, pod katerega se je podpisal sam Pablo Sarasate. Noben violinski virtuoz jima ne sega do kolen! Bilo je prikupno, nepopisno, nepozabno. Bravo! Kar tako naprej! (Prosim, nikar. Imam samo en par ušes.)

Iz Rusije z ljubeznijo...

...Iz Ukrajine pa stari mlinar, ki mi ga je poslala N.

Leine dogodivščine v svetu pisem

Recimo, da ste ljubitelj dopisovanja. Morda si dopisujete z ljudmi iz Švice, Francije, Rusije; morda ste za svojega dopisovalca celo okronali nekoga, ki prihaja onstran luže. Vsak konec tedna, ko se poštar blagovolji s svojim mopedom pripeljati na pijačo k sosedi, tvegate padec čez kakšnih sto stopnic, da bi prišli do velikega zadovoljstva. Pristopite k poštnemu nabiralniku. Sprva ste razočarani, saj veste, poštar je zopet zatlačil šop reklamnih sporočil v eno od režic na ograji. Nabiralnik je videti klavrno, a komu mar? Sami ste si krivi, ker ste pomotoma zapeljali vanj in povzročili senzacijo: sosedine oči so pridobile na velikosti, fascinantno so se izbočile v obliki teniških žogic, neka druga soseda pa si je kar lomila hrbet, da ne bi česa zamudila. Mimogrede, pozabili ste ključek za odklepanje nabiralnika. Ko je ključek le v vaših rokah, vznemirjeno odprete nabiralnik, vaše srce pospešeno utripa. Na voljo sta dva končna scenarija... V nabiralniku ste našli sveže pismo in ga sedaj ob skodelici kave prebirate; v tem primeru vam imam samo nekaj za povedati: vi, vi... srečneži! V nasprotnem primeru pa vam predlagam, da znova zapeljete v nabiralnik in se poštarju, temu tenorju, ki vas je s svojim prihodom zmotil med poslušanjem Sante Lucie v izvedbi Maria Lanze, zahvalite za šop reklamnih sporočil.

Znana je zgodba o dveh starčkih, ki sta se srečala po dolgih letih. Prvi starec je vprašal drugega: »Kok?« Drugi starček pa mu je odvrnil: »Tok!« Najbrž ima zgodba negativen prizvok, ker sta starčka naletela drug na drugega po tolikšnem času (nekaj podobnega je tudi v Flaubertovi papigi Juliana Barnesa), pa si nista imela ničesar povedati. Toda poglejte, starčka resda nista skupaj sedla h kavi; resda nista izvedla nekakšnega ceremoniala; nista pričela modrovati o življenjskih modrostih in podobnem, to bi komajda lahko imenovali stik – pa vendarle, to je bil stik! Danes pa je pri pisanju pisem, tako mislim, oblika pomembnejša od vsebine; nenadoma je pismo štirinajstih strani, ki prispe po enem letu natipkano na računalnik, polepljeno z osladnimi nalepkami, medtem ko je vsebina, žalostno rečeno, komajda berljiva. Nikar me ne razumite napak, pismo ni nadomestilo za resnični stik med ljudmi, ki denimo sedijo v kavarni in se pogovarjajo in spremljajo ton svojih sogovornikov; pismo je le še dodatna oblika naklonjenosti, včasih pa tudi mržnje, ki zahteva neko določeno mero predanosti. Pri pisanju pisem ne gre za vrsto pisala, ali, klinc, tipkanje na računalnik; prav tako pa pri pisanju pisem ne gre za popolno pisanje, s katerim je H. C. Andersen na smrt dolgočasil Charlesa Dickensa. Pomemben je stik, pa čeprav dopisovalec (ali sogovornik) pripoveduje o nekem oratoriju, ki ga je izvedel z zborom pred več sto ljudmi v drobni švicarski vasi; ali pa vam je nekdo govoril o svoji strasti do urejanja vrta.

Poznam ljudi, ki mi nikoli niso pripovedovali o vrtu ali o oratoriju, ki so ga izvedli z zborom pred več sto ljudmi v drobni švicarski vasi. Govorila sem z ljudmi, ki preveč zapletajo in odgovarjajo na pisma šele po treh letih, saj medtem »niso imeli ničesar za povedati.« Nočem omalovaževati načina, ki po njem nekateri ljudje komunicirajo, toda pomanjkanje potrpežljivosti ni izgovor za zapoznelo skrpucalo – oh, oprostite, za zapoznelo pismo. Dandanes je težko najti dobre prijatelje, dandanes pa je tudi težko najti dobre dopisovalce. Včasih sem ob raznih priložnostih poslala veliko število voščilnic in pisem; ker pa odgovorov pogosto ni bilo, mi je to pravzaprav malo zlomilo srce. Prejemanje pisem se mi je zdelo nekaj tako lepega, zasebnega; misel, da je neka oseba ob pisanju mislila name, si vzela čas za pisanje, mi je ogrela srce. Iskreno povedano, je tudi mene pisanje veselilo. Nato pa se je kdo preselil, nismo si izmenjali naslovov; ali pa ljudje enostavno niso več dajali naslovov zaradi lažjega komuniciranja prek e-mailov. Torej, je danes komu sploh še mar za negovanje stikov z dopisovalci, prijatelji, in da ne omenjamo, celo z lastno družino? Še sreča, da obstaja Facebook, kjer smo vsak dan znova obveščeni o urniku naših znancev! 

Kaj se je zgodilo s človekom, z družbenim bitjem? Znova pravim: dandanes je težko najti dobre prijatelje, še toliko težje pa je najti dobre dopisovalce; kajti vztrajati z njimi, tudi če zadeve včasih ne gredo tako bleščeče, je danes že mojstrstvo. Ljudje vemo marsikaj, glede iskanja dobrih prijateljev in negovanja stikov z njimi (tudi prek pisem) smo pa dostikrat čisto v temi. Zato pomislite na tiste, ki vas podpirajo in si vzamejo čas za vas, ko to potrebujete; namenite jim nekaj vrstic! Morda vam bodo odpisali; jaz vem, da bi.

Kako sem znova odkrila čolnarski slamnik, ali: Sem vam že povedala o občutku domačnosti?

Če kdaj vidite koga s čolnarskim slamnikom, ga nikar ne zamenjajte za Huckleberryja Finna zgolj zaradi nekaj drobcenih peg! To sem jaz, krucefiks. Zahvaljujoč nesrečnemu ponedeljku je del moje noge videti kot po bitki pri Trafalgarju (stara sablja Nelson bi se s tem strinjal), zato včasih sedim zunaj na stopnišču in užaloščeno srkam svoj dnevni odmerek kefirja. Ay dios mio! Občutek nemoči ni prav nič prijeten!

Toda še preden sem se pričela hudovati nad nogo, sem želela pisati o čolnarskem slamniku. Kdo bi vedel, kaj točno sem se namenila pisati sinoči medtem, ko sta se šla veter in polknica igro mačke z mišjo. Pisanje bom pa vseeno dokončala – za razliko od moje čudovite neskončne tradicije odlaganja skodelic na mizo. Kaj naj povem v svoj zagovor? V mojih očeh je pač vsaka mizica (včasih tudi omara) prekleto odlagališče kozarcev. Dobro, kje smo že ostali... Ah, tako torej, pri slamniku. Morda se spomnite mojega navdušenja nad prastarimi čevlji (pred petimi leti jih nisi našel nikjer, bojda jih je danes ko listja in trave) in onim mélange puloverjem... No, čolnarski slamnik, ki ga uporabljam za delo zunaj, pa je poleg Smith's Rosebud Salve tudi dokaj priročen kos iz moje omare. Če bi se radi izpostavili svetu kot kljukec erste klasse, potem izvolite, zidarska kapica bo vaša najboljša prijateljica. Če pa bi radi uživali v svežem zraku in rahli sapici, ki bo mršila lase, potem vam bo čolnarski slamnik od sile ugajal. In če ga boste nosili kot se spodobi, se pravi zardelih lic, bom celo menila, da ste ljubki. Kakšna je torej zgodba mojega čolnarskega slamnika? Poslušajte tole – pred davnimi časi smo se z vlakom odpeljali na Ptuj, da bi (še zadnjič) obiskali babičino polsestro. Prebivala je v stanovanju nad lekarno, na balkonu je imela hladilnik, pred vhodnimi vrati pa je domoval neznanski kup časopisov. Ljudmile (omenjene polsestre) sicer nismo našli s turbanom iz otirače na glavi, kar je bil dober znak – nisem pa prepričana, da ni bila malce okajena, ko mi je pokazala slamnik za košnjo trave. Pri Ljudmili nikoli nisi zares vedel, če je neka stvar – o zgodbi s flancati iz shrambe bomo še govorili – le videti prastara, ali pa je tudi zares iz 19. stoletja. No, pa kakorkoli že, tisti slamnik sem si zapomnila, čez toliko in toliko časa pa sem v dar prejela svoj čolnarski slamnik.

Poznate čut za domačnost? Ko ste veseli, spontani in naravni, tedaj poznate čut za domačnost. To seveda ni neka filozofija, to je preprosto. Kot na primer neki prevzvišeni pisci, ki iščejo dovolj dober razlog, ki bi jih zjutraj spravil iz postelje; za nekoga drugega pa je dovolj dober razlog že opazovanje graha v njegovih razvojnih fazah. O domačnosti sem pisala že tolikokrat prej... Zadnjič sem tako iz omare po dolgem času potegnila čolnarski slamnik in zopet sem bila tako židane volje, še bolj kot mi je to v navadi. Nekje na neki leseni deski je čakal narezani salamin. Iz lovske koče je dišalo po kruhovih cmokih in golažu. V zraku je dišalo po španskem bezgu. Pod brezo je romantikom zastal dih. Čolnarski slamnik je zame namreč le še en košček domačnosti, ljubezni do življenja in ljudi... Verjemite ali ne, hotela sem pisati o slamniku; no, najbrž pa je bilo to tudi o domačnosti. Sedaj pa mi prosim podajte mojo skodelico darjeelinga.

Dve fotografiji: Sobotno popoldne

Tri fotografije: Lucca

Neločljivi duo: Ferdo in Gorki

 

Kdo pa sta tadva, Ferdo in Gorki torej, ki tako radovedno pogledujeta v mojo smer? No, Gorki in Ferdo sta člana Tusiline razširjene družine, Tusil pa je, kot sem najbrž že kar dostikrat povedala, mačka. Naj te Ferdov radovedni pogled ne pretenta: V resnici je bolj plašen od taščice. Gorki je drugačna; ni boječa, zanima jo vse živo. Skrbno obere pajčevine, ki ji pridejo po poti, splezala pa je tudi že v ptičjo hišico... 

Zgornjo fotografijo sem posnela v prejšnjem tednu, ko sem po dolgem času končno prijela v roke fotoaparat. Vseeno pa je bilo vredno, saj je tisto zimsko popoldne spominjalo na sončen, jesenski dan.

Sedim po turško

Vprašate me, kateri del dneva imam najrajši? Moj odgovor bi bil: Zgodnje jutro, zlahka. Sicer ne trdim, da se zbudim kot ob zvokih Straussove Alpske simfonije, in vendarle je občutek kar podoben. Oh, ti! Saj veste, kaj pravijo – Po jutru se dan pozna! Pa da ne pozabimo naslednjega pregovora: Rana ura – zlata ura! Najprej si pripravim skodelico črnega čaja, ker sem zelo žejna oseba, za vodo pa tako ali tako velja, da še za v čevelj ni dobra. Ha, ha. Ta navada, pa tudi ljubezen do črnega čaja, izhaja še iz tistih časov, ko smo s starimi starši ob šestih zjutraj pili čaj, jaz pa sem medtem sedela na njunem zaprtem kaminu. To se mi je priljubilo, a danes... je zame to nekaj daljnega. Kar tako, kot blisk, švignejo ti spomini skozi moje misli. Nato je čas za umivanje obraza z navadnim milom, občasno s hamamskim milom. Glejte, v meni je prisoten nekakšen... prastari duh, bi temu lahko rekli, ki občuduje hamamsko kulturo. Navsezadnje sem zjutraj v najboljši harmoniji – duhovno in telesno. Zajtrk preskočim, saj me upočasni. Takoj si zaželim, da bi bilo poletje ali pa vsaj pomlad; da bi zopet sedela nekje v italijanski kavarni in opazovala mimoidoče. Takšne počitnice, kjer želijo ljudje zgolj uživati in posedajo po kavarnah, srkajo kavo ali čaj, oz. karkoli že, in opazujejo ljudi, ki gredo mimo, so mi pisane na kožo. Kamorkoli že me vodi pot, vselej odnesem s seboj košček tistega kraja. V tem primeru si še vedno lahko živo predstavljam prenekateri dan v Italiji... Denimo nekega poletnega jutra v Perugii. Nad menoj so zeleni dežniki; pred vhodnimi vrati kavarne visi plakat z veliko mero kave Lavazza; pijem tisane. Jutro mora biti nepozabno. Moram povedati, še raje pa imam poletna zgodnja jutra. Poleti prav tako pijem svoj najljubši čaj, le da sedim na stopnišču v zgodnjih urah. Poleg tega pišem, od tam, kjer sedim, pa imam krasen razgled na Jamnik... Skoraj vsak dan. Kot lahko vidite, v prid zgodnjega jutra govori pravi arzenal nekih delcev. Kdo bi si mislil, da lahko nekaj drobnega, kot je pogled, uprt v fes, ki visi na steni, sproži cel plaz razmišljanj o nečem tako hitro minljivem? Jaz si ne bi, a se je izkazalo drugače.

Prijetno na pogled, prijetno na dotik