Začetek tega tedna - Še pred odhodom v Innsbruck sem si obljubila, da bom med počitnicam na Tirolskem vzdrževala neke vrste dnevnik, in ker je bilo vsak dan toliko novih reči za videti in si človek pač ne more čisto vsega zapomniti, sem se odločila, da si bom pomagala s tem zvežčičem, ki ga imam s seboj, ter zvečer v te vrstice zapisovala, kaj se mi je zgodilo čez dan. Trenutno je ura pet čez pol enajstih zvečer, jaz pa sedim v postelji s koka kolo lajt ob strani in brskam po svojem spominu. Stanujemo v hotelu na Maksimiljanovi cesti, ki je nasproti pošte, kar je zelo priročno, če želim odposlati kakšno pošiljko. Ta hotel je prijetno opremljen, v takšnem slogu pa ima tudi kavarno, kjer sem zvečer pisala razglednice.
Ker smo prispeli v mesto nekaj po peti uri popoldne, nismo imeli mnogo časa za ogled drugih znamenitosti. To bomo jutri nadoknadili. Ko smo proti večeru sedeli v nabito polni pivnici Theresien Brau, sem si na zemljevidu označila, kaj imamo za videti v Innsbrucku, preden se odpeljemo proti Chiemseeju. Ogledali smo si Zlato streho, saj smo bili v okolici. V bližini pa je bil pod velbnom majhen hotel; v tej stavbi je, tako piše na tabli pred vhodom, od štirinajstega do devetnajstega decembra 1769 nekaj časa preživel Mozart s svojim očetom. Med ogledovanjem table sta prišla bliže dva tuja obiskovalca, po mojem mnenju napihnjenca. Prebrala sta si hotelsko ponudbo, a ko sta opazila, da ta hotel ni prvovrsten, je ženska nekaj zamrmrala, češ, da je to zanju premalo in si morata poiskati hotel s petimi zvezdicami.
Kar naprej sem mislila na današnje kosilo, ki je bilo sicer okusno. Jedli smo svinjske dunajske zrezke z maslom in brusnično omako, ter krompirjevo solato z motovilcem.
Naslednjega jutra sem v zajtrkovalnici opazila nekoga, ki je bil grozljivo podoben Marku Twainu. Ponavadi hotel ocenim po tem, kakšen dober zajtrk mi lahko ponudijo. Jaz namreč obožujem hotelske zajtrke. K mojemu hotelskemu zajtrku se štejejo črna kava, vendar to pijem tudi doma, dva opečena kruhka, mehko kuhano jajce in sadje. Za nami je sedel nek par, in moški si je vedno znova nalagal; kako je vase spravil vso to hrano, še sedaj ne vem. Je bilo pa tedaj jasno vreme.
Nato smo se po ulici navzdol odpravili proti Kraljevi palači, ki je lepa. Nasproti vhoda v Hofburg pa je innsbruški Café Sacher. Pri pultu, kjer prodajajo vstopnice, imajo tudi avtomat s spominki, kamor vtakneš kovanec za evro ali dva in nato primeš za ročko, jo zavrtiš, nakar ven prileti spominek. No, nad tem avtomatom je bila skupina starejših izletnikov čisto nora. Več kot deset minut so stali tam čisto vzhičeni in vrteli tisto ročko.
Med vsemi dvoranami v palači mi je bila najbolj všeč prva, ki ima veliko število portretov in čudovito poslikan strop, od katerega človek ne more odtrgati pogleda, saj je izjemnih, a ne preveč živih, barv. Marija Terezija je bila tista, ki je dala to palačo prenoviti, pri vhodu v naslednjo dvorano pa je njen portret.
Vrtovi Hofgarten so nedaleč od Landestheatra. Niso se mi zdeli nič posebnega, ampak klopi po mojem mnenju poživijo park. Tu imajo klopi, pobarvane v rumeni barvi.
Popoldne smo nameravali obiskati grad Ambras, a smo ta obisk prestavili na četrtek. Namesto tega smo si šli pogledat Kristallwelten v Wattens. Wattens je majhen kraj, kakšnih petnajst minut oddaljen od Innsbrucka, kjer kraljuje Swarovski. Hrib, pod katerem se nahajajo prostori, je resnično vreden ogleda. Povsod notri je tema, ponekod je minimalno razsvetljeno, spominja pa na monaški Oceanografski muzej. Tudi velikanove oči so iz kristalov, če se prav spomnim. Med drugim imajo notri na ogled celo gromozanski kristal iz Madagaskarja, ki je težak eno tono in še nekaj kilogramov, ter ima okoli pet milijonov karatov ali še kaj več.
Zvečer smo zopet sedeli v že zgoraj omenjeni pivnici in pili pivo.
V sredo smo se peljali proti Chiemseeju. Po sili razmer sem si morala kupiti nov nalivnik, ker sem starega Parkerjevega žal frderbala. Je pa res, da pišem le z nalivnim peresom. Kupila sem si ga v papirnici, ki je blizu hotela. Hitro smo spoznali stari del mesta, saj smo hodili vsak večer v pivnico, od tam naprej pa na kratek sprehod k Zlati strehi, ki je od pivnice oddaljena morda kakšnih deset minut, ta pa je od našega hotela oddaljena nekaj več kot pet minut hoda. V torek zvečer so pod Zlato streho igrali godbeniki in so poželi bučen aplavz.
Kakor že rečeno, smo se v sredo z ladjico peljali do Herrenchiemseeja, kjer je bil Sombrero že v tretje. Ta kopija Versaillesa se mi je sicer zdela lepa, a ni takšna kot druga dva gradova Ludvika Bavarskega. Nima kaskad in ogromnega števila fontan, vodo, ki je v vodnjakih, pa bi tudi že lahko očistili in zamenjali. Ludvik se mi je vedno zdel zanimiv (poleg Horatia Nelsona), njegova norost na Wagnerja pa je nekaj čisto posebnega. V palači je malo dokončanih sob, ker je Ludviku prej zmanjkalo denarja in so ga potem preč spravili, vendar so tiste, ki so dokončane, čedne. Tista soba, v kateri je toliko ogledal, okoli štiriinpetdeset lestencev in na deset tisoče sveč, za katere se je, če so jih želeli prižgati, trudilo petindvajset slug, pa še ti so jih prižigali pol ure. To je tiste vrste soba, kjer bi se jaz usedla na parket po turško in brala knjigo. Pozabiti pa ne smem še na njegovo kopalnico. Notri je kad, velika kot manjši plavalni bazen, in se je Ludvik, velik občudovalec Sončnega kralja, v njej kopal le enkrat. Da so jo napolnili, je trajalo štiri ure.
Že prej sem omenila, da smo obisk gradu Ambras, ta se nahaja nad Innsbruckom, prihranili za četrtek. Morda ta grad ni na zunaj nič posebnega, navdušenci nad orožjem, vitezi in Habsburžani pa so najbrž očarani nad galerijami, ki se nahajajo znotraj. V prvi stavbi je veliko raznovrstnih viteških oklepov, imajo pa tudi zbirko portretov raznih čudakov in še nekaj pesnikov. Mednje se prištevajo portreti Vlada Tepeša, ki je menda svojim (tako sem enkrat prebrala) sovražnikom natikal zadnjice na kole in so ga zato imenovali Drakula; dalje, tam visi tudi Dantejev portret, pa portret Petrarce in njegove Laure.
V gradu Ambras imajo ogromno galerijo portretov Habsburžanov. Galerija se razteza čez več prostorov, portreti pa so razvrščeni po letnicah. Med drugim imajo obešeno sliko bedaste hčere Marije Terezije in ne zdi se mi vredno, da bi zapisala njeno ime; ker pa je bil Napoleon, čigar portret visi tam, tudi en takšen capin, a ga obožujem, sem njegovo ime vseeno napisala sem.
Moj Innsbruški dnevnik je poln še drugih zapiskov. Ker sem že prekoračila ta moj limit tisoč besed, bom morala svoje besedilo tu končati. K sreči pa imam veliko fotografij.
