Zimski bluz. Včeraj se me je lotila zimska melanholija. Oooo! Legla sem na posteljo in celo uro tiščala glavo v blazino. Zunaj pa toliko snega. Potem je spet snežilo. Oooooh! Kamorkoli se ozrem, povsod ta usrani sneg. Kaj bi dala, da bi bila pomlad in bi šla lahko sedet pod drevo! Brat knjigo, razmišljat, karkoli že. Še mesec ali dva, in nato se bo ta ljubki, beli sneg nekam ščistil.
Še v nedeljo sem bila tako vzhičena, ker sem prenovila spletno stran in to, kar skakala sem od sreče in si požvižgavala stare pesmice, danes pa mi to vreme kazí mojo dobro voljo.
Mama mi je kupila majico s kratkimi rokavi v rumeni barvi. Mislim, s pravimi kratkimi rokavi, ne takšnimi, ki segajo samo do polovice ramen, ali kaj jaz vem. V kanarčkasto rumeni barvi in dobro se mi prilega. Ta majica v kanarčkasti barvi me divje spominja na dva kanarčka, ki sem ju imela pred več leti. Imela sem tudi papigo (eno tistih pisanih), a je poginila medtem, ko sem bila v Franciji na počitnicah. No, tista dva kanarčka sta se ves čas tako lepo guncala v svoji kletki, ki sem jo včasih postavila na okensko polico, da so sončni žarki nežno prodirali skozi zaveso na kanarčka in videti je bilo, da jima ni hudega.
Nekoč sem že imela neko super majico s kratkimi rokavi, bila je šempionova, v bež barvi. Kupili so mi jo takoj v šestem razredu, ko sem prišla na novo šolo. Nosila sem jo pet let, najprej v šoli, nato doma, potem pa je nekega dne postala tako hudo zdelana, da ni bila več uporabna. Nekaj takšnega, če se prav spomnim, je bilo tudi z očetovimi leviskami. Kdo ve, kdaj jih je nosil, vendar jih je nato nosil samo še doma, kot jaz tisto majico.
Na prvi pogled se zdi, da nisem zahtevna, kar se oblačil tiče, ampak to ne drži najbolj. Rada nosim enobarvna oblačila, razen, če je kakšen čudovit cvetlični vzorec. Poleti najraje nosim hlače na rob in razne jopice. Pozimi in zgodaj spomladi pa pulije, po možnosti v črni barvi, čeprav imam tudi rdeč puli, a ga ne nosim pogosto – to je namreč eden tistih pulijev, ki se ne oprimejo vratu, kar mi pa ni ravno všeč.
Pred nekaj tedni me je ena od dopisovalk spraševala po mojih odnosih z družino. Vedno tako nanese, da ne morem biti povsem iskrena, kar se moje družine tiče; vsaj z ljudmi, ki jih še ne poznam dobro. Včasih z očetom vedno zbijava kakšne zasebne šale, ki jih nihče ne razume, ker sva lahko precej čudaška. Prvo kot prvo je, da se v moji družini nikoli niso znali dogovoriti, kdo me bo imel – stari starši ali starši. Kdo bi šel kaj takšnega razlagati nekomu, ki se s svojo družino odlično razume?
Potem pa sem eni od dopisovalk poslala fotografijo, ker mi jo je ona tudi, vendar mi ni bila všeč – njena slika namreč. Zdi se mi, da je precej samovšečna, vendar ima na fotografiji čudno pričesko. No, napisala je, da je vesela in bla bla bla in da si me je takšno tudi predstavljala. Ja, česa ne poveš. Na koncu vsakega pisma pa mi napiše kopico vprašanj in jaz nato odgovarjam – napisala je, kako ji je všeč, ker sem jaz radovedna. Divje, ampak kar prikupno.
In, ko sem se že prejšnjič hvalila, kako sem začela brati dve knjigi, moram sedaj poročati o napredku. Napredek, to ni prava beseda. Prava bi bila – preskok. Ker sem preskočila na dve drugi knjigi. Nobene škode ne bo, če omenim naslov najbolj pomembne od tistih dveh knjig, čeprav je bila to prava polomija: Starinar Sira Waltra Scotta. Celo leto sem čakala, da sem prišla do Starinarja, nato pa takšen polom. Oldbuck je ena takšna zoprna rit, neprestano koga preklinja.
Berem Vilo ob jezeru, Cozzensa pa bom začela brati, ko preberem prvo. Pri tej zimski občutljivosti, ki me muči, ne morem brati dveh knjig naenkrat. Nisem si mislila, da bo Vila ob jezeru takšna romanca, mi je pa ta Godina, glavni karakter, kar všeč. Knjiga je polna takšnih ljubezenskih besed. Všeč mi je razmišljanje tega Godine. Knjiga ima dobro vsebino, čeprav to ni ravno v mojem stilu, in tisti slabi romani Jane Austen se ne morejo primerjati s to knjigo. Vila ob jezeru. Vila ob jezercu.
Danes sem se komajda pripravila do tega, da sem pozajtrkovala. Zadnja leta sem se čisto odvadila zajtrka. Zjutraj jem samo še, ko sem na počitnicah in takrat imam dober hotelski zajtrk. Mislim, kdo si je izmislil tisto o treh obrokih dnevno? Ko se organizem navadi, mu je prekleto malo mar. Telo se da zlahka preslepiti. Poznam ljudi, ki neprestano kaj jedo, jaz pa ne morem normalno delovati, če preveč jem.
No, in ker sem bila včeraj tako melanholična, sem vzela iz omare mojo leseno šatuljo. To naredim tedaj, ko hrepenim po čem domačem. Ko odprem šatuljo, me pozdravi vonj osvežilnih robčkov iz parfumerije v Grassu. Dobesedno. Ker sem jih še v ovitkih položila med razglednice in podobno, in to je bilo pred petimi leti. V šatulji je polno razglednic, starih vstopnic iz raznih dvorcev, kazal za knjige, v nekem muzeju pa sem si celo kupila nekaj svinčnikov, ampak sem jih že skoraj porabila. V Grassu je bil v zraku res nek čudovit vonj.
Tu je nekaj mojih najljubših razglednic - prva je iz Pienze, zadnji dve sta pa iz Würzburga.
To pa je eden od mojih bolj »eksperimentalnih« fotografskih posnetkov iz prejšnjega tedna.
