Danes sem prejela razglednico iz Odesse, ki mi je polepšala dan. Točno ob desetih zjutraj pa sem tudi stala na pragu novega risarskega obdobja. Seveda pa ni šlo brez neprijetnosti. Tako me je v knjigarni zagrabil nekakšen kašelj, mislila sem že, da me bo kdo vprašal, če imam »slučajno« tbc.
Kakorkoli že, še preden začnem pisati o tem risarskem obdobju, bi rada povedala, kako sem si v petek dopoldne oblekla moj naj. puli in kavbojke in šla čisto na vrh slemena. Vreme je bilo tako čudovito, nisem hotela zamuditi ene same minute tega prelepega dne! Najprej sem hotela skicirati, a me je na vrhu pričakal nek poseben prizor, kot iz Kavčičeve slike. Tam so bile torej ovce. Bilo je tudi drevo, nizke veje so se raztezale v neskončnost. Manjkal je samo še kakšen antični kapitel, ali kaj takšnega. Da bi prišla bliže temu idiličnemu razpoloženju, sem se morala preriniti skozi nekakšno grapo. In ravno pod tisto hišo, kjer nekaj gradijo, so se za ogrado očitno pasli konji, ki so se mi po petintridesetih minutah radovedno približali. Priznam, serec je bil lep. Nazadnje sem se vdala: odšla sem domov po fotoaparat. To je bila dobra ideja, saj ni trajalo dolgo, pa so jo ovce oddrobile na drugi konec.
Tudi prejšnji teden sem si zapisovala – le da v očetovem sadovnjaku. Sedela sem na škarpi. Tista drevesa v daljavi, to so jeseni, pravzaprav, so bila videti, kot bi jih prekril srebrn sij, tako so bila obsijana od sonca. Nekaj čarobnega je bilo v tem... No, želela sem govoriti o novem risarskem obdobju, pa sem to raztegnila v opisovanje pokrajine.
