Če kdaj vidite koga s čolnarskim slamnikom, ga nikar ne zamenjajte za Huckleberryja Finna zgolj zaradi nekaj drobcenih peg! To sem jaz, krucefiks. Zahvaljujoč nesrečnemu ponedeljku je del moje noge videti kot po bitki pri Trafalgarju (stara sablja Nelson bi se s tem strinjal), zato včasih sedim zunaj na stopnišču in užaloščeno srkam svoj dnevni odmerek kefirja. Ay dios mio! Občutek nemoči ni prav nič prijeten!
Toda še preden sem se pričela hudovati nad nogo, sem želela pisati o čolnarskem slamniku. Kdo bi vedel, kaj točno sem se namenila pisati sinoči medtem, ko sta se šla veter in polknica igro mačke z mišjo. Pisanje bom pa vseeno dokončala – za razliko od moje čudovite neskončne tradicije odlaganja skodelic na mizo. Kaj naj povem v svoj zagovor? V mojih očeh je pač vsaka mizica (včasih tudi omara) prekleto odlagališče kozarcev. Dobro, kje smo že ostali... Ah, tako torej, pri slamniku. Morda se spomnite mojega navdušenja nad prastarimi čevlji (pred petimi leti jih nisi našel nikjer, bojda jih je danes ko listja in trave) in onim mélange puloverjem... No, čolnarski slamnik, ki ga uporabljam za delo zunaj, pa je poleg Smith's Rosebud Salve tudi dokaj priročen kos iz moje omare. Če bi se radi izpostavili svetu kot kljukec erste klasse, potem izvolite, zidarska kapica bo vaša najboljša prijateljica. Če pa bi radi uživali v svežem zraku in rahli sapici, ki bo mršila lase, potem vam bo čolnarski slamnik od sile ugajal. In če ga boste nosili kot se spodobi, se pravi zardelih lic, bom celo menila, da ste ljubki. Kakšna je torej zgodba mojega čolnarskega slamnika? Poslušajte tole – pred davnimi časi smo se z vlakom odpeljali na Ptuj, da bi (še zadnjič) obiskali babičino polsestro. Prebivala je v stanovanju nad lekarno, na balkonu je imela hladilnik, pred vhodnimi vrati pa je domoval neznanski kup časopisov. Ljudmile (omenjene polsestre) sicer nismo našli s turbanom iz otirače na glavi, kar je bil dober znak – nisem pa prepričana, da ni bila malce okajena, ko mi je pokazala slamnik za košnjo trave. Pri Ljudmili nikoli nisi zares vedel, če je neka stvar – o zgodbi s flancati iz shrambe bomo še govorili – le videti prastara, ali pa je tudi zares iz 19. stoletja. No, pa kakorkoli že, tisti slamnik sem si zapomnila, čez toliko in toliko časa pa sem v dar prejela svoj čolnarski slamnik.
Poznate čut za domačnost? Ko ste veseli, spontani in naravni, tedaj poznate čut za domačnost. To seveda ni neka filozofija, to je preprosto. Kot na primer neki prevzvišeni pisci, ki iščejo dovolj dober razlog, ki bi jih zjutraj spravil iz postelje; za nekoga drugega pa je dovolj dober razlog že opazovanje graha v njegovih razvojnih fazah. O domačnosti sem pisala že tolikokrat prej... Zadnjič sem tako iz omare po dolgem času potegnila čolnarski slamnik in zopet sem bila tako židane volje, še bolj kot mi je to v navadi. Nekje na neki leseni deski je čakal narezani salamin. Iz lovske koče je dišalo po kruhovih cmokih in golažu. V zraku je dišalo po španskem bezgu. Pod brezo je romantikom zastal dih. Čolnarski slamnik je zame namreč le še en košček domačnosti, ljubezni do življenja in ljudi... Verjemite ali ne, hotela sem pisati o slamniku; no, najbrž pa je bilo to tudi o domačnosti. Sedaj pa mi prosim podajte mojo skodelico darjeelinga.
