Leine dogodivščine v svetu pisem

Recimo, da ste ljubitelj dopisovanja. Morda si dopisujete z ljudmi iz Švice, Francije, Rusije; morda ste za svojega dopisovalca celo okronali nekoga, ki prihaja onstran luže. Vsak konec tedna, ko se poštar blagovolji s svojim mopedom pripeljati na pijačo k sosedi, tvegate padec čez kakšnih sto stopnic, da bi prišli do velikega zadovoljstva. Pristopite k poštnemu nabiralniku. Sprva ste razočarani, saj veste, poštar je zopet zatlačil šop reklamnih sporočil v eno od režic na ograji. Nabiralnik je videti klavrno, a komu mar? Sami ste si krivi, ker ste pomotoma zapeljali vanj in povzročili senzacijo: sosedine oči so pridobile na velikosti, fascinantno so se izbočile v obliki teniških žogic, neka druga soseda pa si je kar lomila hrbet, da ne bi česa zamudila. Mimogrede, pozabili ste ključek za odklepanje nabiralnika. Ko je ključek le v vaših rokah, vznemirjeno odprete nabiralnik, vaše srce pospešeno utripa. Na voljo sta dva končna scenarija... V nabiralniku ste našli sveže pismo in ga sedaj ob skodelici kave prebirate; v tem primeru vam imam samo nekaj za povedati: vi, vi... srečneži! V nasprotnem primeru pa vam predlagam, da znova zapeljete v nabiralnik in se poštarju, temu tenorju, ki vas je s svojim prihodom zmotil med poslušanjem Sante Lucie v izvedbi Maria Lanze, zahvalite za šop reklamnih sporočil.

Znana je zgodba o dveh starčkih, ki sta se srečala po dolgih letih. Prvi starec je vprašal drugega: »Kok?« Drugi starček pa mu je odvrnil: »Tok!« Najbrž ima zgodba negativen prizvok, ker sta starčka naletela drug na drugega po tolikšnem času (nekaj podobnega je tudi v Flaubertovi papigi Juliana Barnesa), pa si nista imela ničesar povedati. Toda poglejte, starčka resda nista skupaj sedla h kavi; resda nista izvedla nekakšnega ceremoniala; nista pričela modrovati o življenjskih modrostih in podobnem, to bi komajda lahko imenovali stik – pa vendarle, to je bil stik! Danes pa je pri pisanju pisem, tako mislim, oblika pomembnejša od vsebine; nenadoma je pismo štirinajstih strani, ki prispe po enem letu natipkano na računalnik, polepljeno z osladnimi nalepkami, medtem ko je vsebina, žalostno rečeno, komajda berljiva. Nikar me ne razumite napak, pismo ni nadomestilo za resnični stik med ljudmi, ki denimo sedijo v kavarni in se pogovarjajo in spremljajo ton svojih sogovornikov; pismo je le še dodatna oblika naklonjenosti, včasih pa tudi mržnje, ki zahteva neko določeno mero predanosti. Pri pisanju pisem ne gre za vrsto pisala, ali, klinc, tipkanje na računalnik; prav tako pa pri pisanju pisem ne gre za popolno pisanje, s katerim je H. C. Andersen na smrt dolgočasil Charlesa Dickensa. Pomemben je stik, pa čeprav dopisovalec (ali sogovornik) pripoveduje o nekem oratoriju, ki ga je izvedel z zborom pred več sto ljudmi v drobni švicarski vasi; ali pa vam je nekdo govoril o svoji strasti do urejanja vrta.

Poznam ljudi, ki mi nikoli niso pripovedovali o vrtu ali o oratoriju, ki so ga izvedli z zborom pred več sto ljudmi v drobni švicarski vasi. Govorila sem z ljudmi, ki preveč zapletajo in odgovarjajo na pisma šele po treh letih, saj medtem »niso imeli ničesar za povedati.« Nočem omalovaževati načina, ki po njem nekateri ljudje komunicirajo, toda pomanjkanje potrpežljivosti ni izgovor za zapoznelo skrpucalo – oh, oprostite, za zapoznelo pismo. Dandanes je težko najti dobre prijatelje, dandanes pa je tudi težko najti dobre dopisovalce. Včasih sem ob raznih priložnostih poslala veliko število voščilnic in pisem; ker pa odgovorov pogosto ni bilo, mi je to pravzaprav malo zlomilo srce. Prejemanje pisem se mi je zdelo nekaj tako lepega, zasebnega; misel, da je neka oseba ob pisanju mislila name, si vzela čas za pisanje, mi je ogrela srce. Iskreno povedano, je tudi mene pisanje veselilo. Nato pa se je kdo preselil, nismo si izmenjali naslovov; ali pa ljudje enostavno niso več dajali naslovov zaradi lažjega komuniciranja prek e-mailov. Torej, je danes komu sploh še mar za negovanje stikov z dopisovalci, prijatelji, in da ne omenjamo, celo z lastno družino? Še sreča, da obstaja Facebook, kjer smo vsak dan znova obveščeni o urniku naših znancev! 

Kaj se je zgodilo s človekom, z družbenim bitjem? Znova pravim: dandanes je težko najti dobre prijatelje, še toliko težje pa je najti dobre dopisovalce; kajti vztrajati z njimi, tudi če zadeve včasih ne gredo tako bleščeče, je danes že mojstrstvo. Ljudje vemo marsikaj, glede iskanja dobrih prijateljev in negovanja stikov z njimi (tudi prek pisem) smo pa dostikrat čisto v temi. Zato pomislite na tiste, ki vas podpirajo in si vzamejo čas za vas, ko to potrebujete; namenite jim nekaj vrstic! Morda vam bodo odpisali; jaz vem, da bi.