Vsakdanje življenje je vir navdiha

Nekdo mi je nekoč dejal, naj si umivam obraz z milom in vodo. Nikoli mi ni bilo mar za kakšne druge metode čiščenja; v drogerijah je na stotine čistilnih gelov, tega in podobnega je ko listja in trave, a mi drogerije pravzaprav povzročajo nemalo preglavic... Poleg tega pa si predstavljajte, da se znajdete v neki nerodni situaciji, v nekih tujih krajih, ko je uporaba vode omejena in v kakšnem sranju ste potem? Manj je več! Umivanje obraza z milom sem torej štela za jutranji ritual... Problem pa je nastal, ko je milnica zamašila odtok. Temu je sledilo intenzivno spoznavanje odtoka; drznem si trditi, da se mi je odtok predstavil v čisto novi luči... Zgodilo se je hitreje, kot John Cleese reče »Splužil bi te kot božično cesto v Calgaryju«. Morala sem se posloviti od mila. Ostala sva samo jaz in pljusk vode... Medtem ko podstavek za milo, že rahlo okrušen, sameva.

Vem, da danes bo srečen dan, to sem začutil že zjutraj, zagotovo danes bo srečen dan, tudi to se zgodi. Tako sem si prepevala nekega sobotnega dopoldneva, potem ko sem pospravila porcijo umešanih jajc s slanino in kos kruha z domačo marmelado iz ribeza in borovnic. Nekateri ljudje ne morejo pričeti novega dne brez obilnega zajtrka, sama pa ne morem začeti dne, če moj želodec ni zalit s kavo. Da se ne prištevam med zajtrkovalce, smo sicer že predelali... Ojej, pa sem prekršila lastno pravilo o zajtrkih! No, tudi to se zgodi. Zgodnje sobotno jutro sem namreč posvetila urejanju gredic z vrtnicami, in moram priznati, da mi je zajtrk celo prijal... Toda med urejanjem gredic se mi je utrnila neka misel; morda sem se počutila srečno, kajti pomislila sem na to, kako sedim v nekem svojem puloverju temne barve na terasi hotela na Bledu in opazujem tisto veliko modrino, za katero se zdi, da nima ne konca ne kraja... Kakor v Liguriji, kjer valovi butajo ob golo skalovje... Tako drobna misel, pa tako nepozabna.

Včasih je prva stvar, ki jo zjutraj zagledaš, ko stopiš ven, srna. Za zajtrk si je postregla na sosedini zaplati trave... Srna si je izbrala nepokošeno travo namesto čudovite zelenice, ki jo sosed škropi dan in noč, kot bi bila naslednji Wimbledon. Izbrala je travo, ki prekipeva od vitalnosti. Včasih meditiraš pod brezo, pa na sosednjo zelenico zopet priskaklja srna in si za malico privošči nekaj pisanih cvetov... Temu pravim podeželsko življenje; ko človek in žival živita v harmoniji; ko si divjad postreže nekaj cvetov in užitne trave, nato pa priteče G..... in spusti cel rafal kletvic in prežene divjad na bolj zelene pašnike... Mimogrede, zlodej je drugo ime za srno v govorici podeželskih prebivalcev, ki svojih vrtov in rož še niso zaščitili s plotom. Niso vedeli, da v gozdu prebiva bitjece z ljubkimi očmi; to bitjece je v svoji notranjosti lev, na zunaj pa ovca... No, srna, ampak saj veste, kaj hočem povedati.

Okoliška psa sta ravnokar izvedla kratko različico čardaša, pod katerega se je podpisal sam Pablo Sarasate. Noben violinski virtuoz jima ne sega do kolen! Bilo je prikupno, nepopisno, nepozabno. Bravo! Kar tako naprej! (Prosim, nikar. Imam samo en par ušes.)