Vtisi: Jesen

Moje občudovanje prehoda iz poletja v jesen bi lahko primerjali z naslednjo povedjo: Oh, poglej no, na podplat mojega čevlja se je zopet prilepila celotna blatna flora in favna zelenjavnih gredic! Zrak se je nenadoma ohladil, vlak je pravkar odpeljal en vagon ta zmrznjenih, pokrila nas je plast megle, v sivini neba je odbil še poslednji zven iz cerkvenega zvonika. Po mojem je jesen muhast letni čas; ko že misliš, da te je pomanjkanje sončnega vremena pahnilo v zamišljenost, pa te preseneti z rumenim perjem, ki v lahkotnem vetru zaplava po sinjemodrem nebu... Smreke ostajajo enake, toda kostanji in breze, zakoreninjeni v to trmasto ilovnato zemljo, menjajo svoj plašč. To je čas, ko vrtnicam porežem drobne rdeče in bele popke, jih z vrvico povežem v šopke in pustim, da se posušijo na toplem. V jasnini neba je opaziti kanjo, kako kroži nad pokrajino... Morda pa hrepeni po otožni skladbi preteklega poletja? Ne vem. V mojih očeh jesen nastopi tedaj, ko se zadnji sončni žarki poskrijejo za hribom in meglica razprede svojo mrežo po vsej pokrajini; pospravim orodje v drvarnico in se ozrem nazaj na svoje delo; komajda čutim napete žile na mojih rokah, vendar pa želja po delu ostaja – dokler me ne pričnejo boleti mišice.

Tako sem torej sedela pri mizi in razmišljala o tem, kar sem ravnokar napisala. S travnika nasproti sem zaslišala bee – ker se tam pasejo ovce, čeprav jih zaradi megle ne vidim. V naravi je nekaj tako prvobitnega, da me ukroti; šum listja, ki odpade z veje; vonj po smoli in iglavcih; ko se vzpnem na planoto in se ozrem naprej v daljavo, pa od razgleda na okoliške kraje – no, pa tudi na kraje, ki le niso tako zelo blizu – ne morem odtrgati svojih oči. Rečem si: To je del mojega sveta, neuklonljivost je v meni, nočem oditi od tod...