Piatnik

Foyer

Prejšnji teden, bilo je v četrtek zgodaj zjutraj, se mi je zgodilo nekaj zelo lepega. Stala sem pri oknu, ko zagledam tri srne, kako grejo navzdol po zasneženi poti. Zunaj je bilo še čisto temno, ti pa si lahko videl samo silhuete, kako potujejo proti luči pri zadnji hiši.

Včerajšnje jutro pa ni bilo tako »čudovito«. Zjutraj sem skoraj telebnila, bilo je kot na prekletem drsališču. Potem je šlo še celo dopoldne in zgodnje popoldne vse kot po maslu; kupila sem si Time, šla na predavanje, skratka, kakšen dan!
No, in po šoli sem odšla v fotoformat v nebotičnik, da bi mi zamenjali film na fotoaparatu, ki ga je lajnar že popravil in poslal, ko se je v tem foto študiu začela nekakšna komedija. Ta lajnar mi je torej poslal navodila, kako odstranim film iz fotoaparata, a sem si najprej želela ogledati ta postopek. Prijazna uslužbenka se je tako lotila fotoaparata in kot se je izkazalo, je bil to zanjo le prevelik zalogaj. K sreči pa je zadaj z neko drugo uslužbenko sedel nek moški, tudi stranka – pregledovala sta razne formate fotografij na računalniku ali nekaj takšnega – no, moški je prišel in si ogledal fotoaparat. Takole je potekalo njuno delo: najprej sta se lotila ročke za ostrenje, čeprav ni bila ničesar kriva; pregled sta končno zaključila pri gumbu poleg napenjala in tako navila film nazaj na bobnič. Medtem se je v študiu narisala še neka druga nestrpna stranka, ženska je bila hudo razgreta. Bila je celo tako nestrpna, da se ji je najbrž zdelo vljudno, če poseže zraven. Na njenem obrazu je bilo videti nesramnost, kot da se ji zdi za malo, če bi počakala, da pride na vrsto. Uslužbenka, ki me je stregla, je naposled prepustila fotoaparat prvi stranki, in se za nekaj minut posvetila tej nestrpni stranki. Torej, po petnajstih minutah je bil fotoaparat pripravljen na ogenj; le še film je bilo treba vstaviti, čemur nista bila kos tako uslužbenka, kot tudi prva stranka. Nekako kot pet minut prej pa se je v trgovini pojavila še tretja stranka, fotograf, ki se je nato pogumno lotil vstavljanja črno-belega filma.

Medtem, ko sem čakala na fotografije, sem zavila v kavarno, in si naročila sendvič. Nekaj časa sem pregledovala razglednice, ki sem jih kupila v društvu in jih bom pošiljala po tujih državah, ker sem se pridružila nekakšnemu »klubu« za ohranitev razglednic. To počnem več kot en mesec in sem v tem času prejela razglednice iz večih svetovnih držav – celo iz Michigana. Nekateri člani so zelo zahtevni in njihovim željam je včasih težko ustreči. Pišejo dolge sezname z motivi na razglednicah, ki bi jih radi imeli. Moj predlog: če si bodo sami pošiljali razglednice po svojem okusu, bodo najbolj zadovoljni.No, ob tem času pa se je Fouche ustavila v turističnem društvu v Kranju in mi tudi kupila razglednice z motivi Gorenjske, Ljubljane, itd., itd. Z očetom sta šla namreč na kosilo in v študijski oddelek knjižnice, da bi mi prinesla neko knjigo o Le Corbusierju, ki jo imajo samo tam. Kakorkoli že...v kranjskem turističnem društvu so si privoščili sidartine razglednice za osemdeset centov, razglednice enake velikosti in celo z enakimi motivi pa v ljubljanskem društvu prodajajo po štirideset centov.

In če se sedaj vrnem nazaj na soboto, ko smo s staršema obiskali njune prijatelje. Tokrat sem bila prvič  pri njih na obisku, moji starini pa že večkrat. Mislim, prejšnje leto sem bila pred njihovo hišo, ko smo čakali, da spravijo prtljago v prtljažnik očetovega avtomobila. Z mojimi starši so se namreč odpravljali na vikend, mene pa bi spotoma odložili v Kranju. Živijo v takšni pisani hiši in imajo nemškega ovčarja in prikupnega mačka, ki pije vodo iz bideja. Sledilo je pozdravljanje in rokovanje s sinom A.-jem, ki mi je kasneje pripravil frape. Sedeli smo, si privoščili prigrizek in pili. Občasno sem tudi fotografirala. Nato smo imeli nekakšen pregled hiše – V. nam je želela pokazati nova okna v sobi drugega sina, ki ga tedaj ni bilo doma. Nad to sobo sem bila čisto navdušena – modeli letal so bili tisti, ki so me tako navdušili. Takšnih modelov pa je v sobi kar mrgolelo. Mislim, ko na primer prideš v mojo sobo, ne moreš določiti, katerega spola je oseba, ki v tej sobi spi; to pa je bila prava fantovska soba.

Prebudil se je tudi moj dolgo speči tek za knjige in tako sem začela brati dve knjigi, kaj več o tem pa naslednjič! 

To pa so lepe besede Paula Valéryja:

Koliko stvari nisi nikoli niti opazil na tej ulici, po kateri hodiš šestkrat dnevno, ali v svoji sobi, kjer preživiš toliko ur vsak dan. Oglej si ta kot, ki ga tvori rob pohištva s ploskvijo šipe. Treba ga je na kakršenkoli način dvigniti na raven še nevidne lastnosti – ga rešiti – mu darovati vse tisto, kar sicer s posnemanjem in nezadostno občutljivostjo darujemo najmanjši lepi pokrajini, sončnemu zahodu, morski nevihti ali kakšnemu muzejsko razstavljenemu umetniškemu delu. Vse to so že vnaprej pripravljeni pogledi. Toda daruj pogled temu ubožcu, temu kotu, temu trenutku in tem pustim stvarem, in boš stotero poplačan.

To noro srce (ali Precej dolg vnos II.)

Zdaj pa tako: potipaj moje roke. Dosti časa so namreč ledeno mrzle. Kadar dežuje, mi vedno hodi po glavi kakšen nori muzej. Mislim, ko dežuje, je dolgočasno, pravzaprav, in mene ta dolgčas kar potre. Ko pa si v muzeju, tako ali tako lahko sediš na tistih zmahanih reksih in deset ur gledaš tisti film o kopanju zlata, ali nekaj takšnega. Ko sem bila nazadnje tam, sva ga s T. gledali trikrat, to pa zato, ker nisva ravno vedeli, kdaj se je končal. Vsakokrat so ga namreč ponovno začeli vrteti.

In še nekaj je: ne počutim se ravno dobro. Kar nekoliko sem živčna, če naj povem. Stvar je v tem, da poletja ne maram kaj dosti. Ko bo jesen ali zima, in če bo vsaj hladno, komaj čakam, da si bom naložila nase tisti trimetrski šal. Pri zimah je vedno tako, da ti postane kar naenkrat vroče, ko imaš na sebi tak šal. Pa tudi, zdaj me je zajelo nekakšno dickensovsko navdušenje. Imam torej ta imenitni črn polplašč, ki mi je sedaj prevelik, vendar je z njim povezanih kar nekaj dogodkov. Na primer, ko sem se nekoč peljala v šolo, sem brala to knjigo. To je bilo na enem tistih jutranjih busov, ko se je z menoj peljal še neki fant, s katerim sva se svojčas poznala. Peljali smo se torej in jaz sem brala tisto knjigo. Ta šola je bila ena tistih, kamor je še hodila moja stara mama v osnovno, nato pa je postala gimnazija, in v njej je bilo vedno tako čisto in toplo. Še fasada je bila čudovita, še iz tistih starih časov. No, in nekega dne smo imeli ta pouk pri fiziki, jaz pa si nikoli nisem ničesar zapisovala. Profesorji vedno potrebujejo kakšno prekleto publiko, ki si ves čas nekaj zapisuje, kot da je tisto, kar oni povedo, nekaj najbolj pomembnega. Dobro vem, kako je s tem. Neka učiteljica v osnovni je svojo snov pobirala iz prekletega učbenika. Grem stavit, da je komajda vedela, o čem govori. No, ta profesor je pripomnil nekaj neokusnega o mojem polplašču. Ta ušiva rit je neprestano zbijal neke štose, ki niso bili smešni. Potem pa sem ga nekega dne srečala v neki kranjski restavraciji na poznem kosilu, in takrat me za nič na svetu ne bi pripravili do tega, da bi ga pozdravila.

Danes sem med iskanjem telefona (kmalu bi ga res zakidala) naletela na nekaj starih zadevic. Na ta zvezek, na primer, v katerega sem pisala med govornimi vajami. V resnici je šlo za kup šal. Sedela sem z nekim sošolcem, ki je imel nekako kot isto ime kot bratranec očetove mame, v prvi klopi, tik pred nosom tiste sove. In namesto, da bi si zapisovala komentarje, sem si dopisovala. Neprestano je pisal v ta moj nori zvezek o bureku in neke kratice. Pri dveh ali treh predmetih sva bila namreč v istem nivoju.

Nekatere ljudi menda silno razburi, če poslušajo udrihanje po klavirju. Mene pa to v notranjosti vznemirja, vendar na zelo pomirljiv način. Spominja me na šelestenje listja ob čudovitih sončnih popoldnevih, ali na kakšno trato, kjer je človek ves samcat, vendar se ne bi premaknil za nič – ko posluša šelestenje listja na drevesih, bi najraje zajokal, tako zelo všeč mu je ta občutek. Najraje imam Rachmaninoffa. Zelo všeč mi je njegov tretji klavirski koncert. Kot na tisti Moscherjevi sliki. Najraje si blizu polja, ki se v soncu sveti kot zlato – nisi niti nesrečen, niti srečen, ne žalosten, ne obupan, in to noro srce ti skorajda ponori.

Danes zjutraj sem, preden sem se spravila iz postelje, brala poezijo. Iskala sem nekaj določenega, neke določene stihe. Nisem ravno nora na poezijo, ampak tiste knjige poezije, ki jih imam, so zelo dobre. Tista Éluardova pesem, no, je precej dobra – imenuje se »Rekel sem ti« in gre nekako takole: Rekel sem ti za oblake, rekel sem ti za drevo morja, za valove za ptice med listjem, itd., itd. Nekaj tako lepega je v tem »Rekel sem ti«. Tista Gala je morala biti hudo usekana, da ga je zapustila za starega norca Dalija.

Komajda si lahko mislim, da je bombice za nalivnik tako težko dobiti s črnim črnilom. Povsod ponujajo samo modrega. Zadnji set bombic sem kupila v Schmidtovi papirnici na vogalu blizu hotela v Innsbrucku, pri nas pa jih kar nisem našla. Torej so mi jih poslali po pošti iz neke naše papirnice. To so tiste bombice od Faber-Castell, ker ne uporabljam parkerja – sem ga prejšnje leto na počitnicah frderbala.

Naj sedaj še naprej pišem alegorijo na temo jeseni in zime. Ko bo listje popadalo z dreves in bo zunaj tako čudovito, bi bilo krasno zakuriti v kaminu v kranjskem stanovanju in opazovati vse to. Ko je bila včasih pred blokom še tista starinska luč, je bilo res zelo lepo opazovati, kako jo je pozno zvečer pokril sneg. Nato so tisto luč zamenjali za neko novo. Že pred lepim časom smo zjutraj v tem stanovanju pili čaj, vedno enega in istega, jaz pa sem potem sedela na kaminu in to je bilo tako zelo prijetno.