Piatnik

Foyer

Prejšnji teden, bilo je v četrtek zgodaj zjutraj, se mi je zgodilo nekaj zelo lepega. Stala sem pri oknu, ko zagledam tri srne, kako grejo navzdol po zasneženi poti. Zunaj je bilo še čisto temno, ti pa si lahko videl samo silhuete, kako potujejo proti luči pri zadnji hiši.

Včerajšnje jutro pa ni bilo tako »čudovito«. Zjutraj sem skoraj telebnila, bilo je kot na prekletem drsališču. Potem je šlo še celo dopoldne in zgodnje popoldne vse kot po maslu; kupila sem si Time, šla na predavanje, skratka, kakšen dan!

No, in po šoli sem odšla v fotoformat v nebotičnik, da bi mi zamenjali film na fotoaparatu, ki ga je lajnar že popravil in poslal, ko se je v tem foto študiu začela nekakšna komedija. Ta lajnar mi je torej poslal navodila, kako odstranim film iz fotoaparata, a sem si najprej želela ogledati ta postopek. Prijazna uslužbenka se je tako lotila fotoaparata in kot se je izkazalo, je bil to zanjo le prevelik zalogaj. K sreči pa je zadaj z neko drugo uslužbenko sedel nek moški, tudi stranka – pregledovala sta razne formate fotografij na računalniku ali nekaj takšnega – no, moški je prišel in si ogledal fotoaparat. Takole je potekalo njuno delo: najprej sta se lotila ročke za ostrenje, čeprav ni bila ničesar kriva; pregled sta končno zaključila pri gumbu poleg napenjala in tako navila film nazaj na bobnič. Medtem se je v študiu narisala še neka druga nestrpna stranka, ženska je bila hudo razgreta. Bila je celo tako nestrpna, da se ji je najbrž zdelo vljudno, če poseže zraven. Na njenem obrazu je bilo videti nesramnost, kot da se ji zdi za malo, če bi počakala, da pride na vrsto. Uslužbenka, ki me je stregla, je naposled prepustila fotoaparat prvi stranki, in se za nekaj minut posvetila tej nestrpni stranki. 

Torej, po petnajstih minutah je bil fotoaparat pripravljen na ogenj; le še film je bilo treba vstaviti, čemur nista bila kos tako uslužbenka, kot tudi prva stranka. Nekako kot pet minut prej pa se je v trgovini pojavila še tretja stranka, fotograf, ki se je nato pogumno lotil vstavljanja črno-belega filma.

(To fotografijo sem posnela, ko sem bila stara enajst let; bili smo na počitnicah)

Medtem, ko sem čakala na fotografije, sem zavila v kavarno, in si naročila sendvič. Nekaj časa sem pregledovala razglednice, ki sem jih kupila v društvu in jih bom pošiljala po tujih državah, ker sem se pridružila nekakšnemu »klubu« za ohranitev razglednic. To počnem več kot en mesec in sem v tem času prejela razglednice iz večih svetovnih držav – celo iz Michigana. Nekateri člani so zelo zahtevni in njihovim željam je včasih težko ustreči. Pišejo dolge sezname z motivi na razglednicah, ki bi jih radi imeli. Moj predlog: če si bodo sami pošiljali razglednice po svojem okusu, bodo najbolj zadovoljni.

No, ob tem času pa se je Fouche ustavila v turističnem društvu v Kranju in mi tudi kupila razglednice z motivi Gorenjske, Ljubljane, itd., itd. Z očetom sta šla namreč na kosilo in v študijski oddelek knjižnice, da bi mi prinesla neko knjigo o Le Corbusierju, ki jo imajo samo tam. Kakorkoli že...v kranjskem turističnem društvu so si privoščili sidartine razglednice za osemdeset centov, razglednice enake velikosti in celo z enakimi motivi pa v ljubljanskem društvu prodajajo po štirideset centov.

In če se sedaj vrnem nazaj na soboto, ko smo s staršema obiskali njune prijatelje. Tokrat sem bila prvič  pri njih na obisku, moji starini pa že večkrat. Mislim, prejšnje leto sem bila pred njihovo hišo, ko smo čakali, da spravijo prtljago v prtljažnik očetovega avtomobila. Z mojimi starši so se namreč odpravljali na vikend, mene pa bi spotoma odložili v Kranju. Živijo v takšni pisani hiši in imajo nemškega ovčarja in prikupnega mačka, ki pije vodo iz bideja. Sledilo je pozdravljanje in rokovanje s sinom A.-jem, ki mi je kasneje pripravil frape. Sedeli smo, si privoščili prigrizek in pili. Občasno sem tudi fotografirala. 

Nato smo imeli nekakšen pregled hiše – V. nam je želela pokazati nova okna v sobi drugega sina, ki ga tedaj ni bilo doma. Nad to sobo sem bila čisto navdušena – modeli letal so bili tisti, ki so me tako navdušili. Takšnih modelov pa je v sobi kar mrgolelo. Mislim, ko na primer prideš v mojo sobo, ne moreš določiti, katerega spola je oseba, ki v tej sobi spi; to pa je bila prava fantovska soba.

 

Prebudil se je tudi moj dolgo speči tek za knjige in tako sem začela brati dve knjigi, kaj več o tem pa naslednjič! 

To pa so lepe besede Paula Valéryja:

Koliko stvari nisi nikoli niti opazil na tej ulici, po kateri hodiš šestkrat dnevno, ali v svoji sobi, kjer preživiš toliko ur vsak dan. Oglej si ta kot, ki ga tvori rob pohištva s ploskvijo šipe. Treba ga je na kakršenkoli način dvigniti na raven še nevidne lastnosti – ga rešiti – mu darovati vse tisto, kar sicer s posnemanjem in nezadostno občutljivostjo darujemo najmanjši lepi pokrajini, sončnemu zahodu, morski nevihti ali kakšnemu muzejsko razstavljenemu umetniškemu delu. Vse to so že vnaprej pripravljeni pogledi. Toda daruj pogled temu ubožcu, temu kotu, temu trenutku in tem pustim stvarem, in boš stotero poplačan.

Snežilo je

Hecno, pravzaprav. Mislim, ukvarjala sem se s pisanjem teksta za nek predmet, napisala sem borih tisoč besed, ko kar takole naenkrat, pomislim na to staro sabljo, s katero si dopisujem. Zelo je fina in afnasta, čeprav je ta izraz prostaški. Vedno mi pošlje takšno »unikatno pisemce«. Kakorkoli že, prejšnji teden mi je torej poslala takšno voščilnico z osladnim voščilom; ampak to ni bilo tisto, kar me je sezulo. Tudi sama se mi je namreč zahvalila za kartico. Pogledala sem v predal pisalne mize, tam na vrhu pisemskega papirja iz nekega hotela pa sta še vedno počivali dve voščilnici – torej ni šel nihče na pošto, jaz pa nisem bila ravno pri volji za pošiljanje voščilnic.

Že kar nekaj mesecev si dopisujem z dvema puncama, ki sem ju narajmala kar tako, mimogrede. Obe sta starejši od mene. In tu nastopi tista reč s pismi. Jaz nisem ravno navdušena nad pisemsko dekoracijo in podobnim, tista stara sablja, o kateri sem prej pravila, pa si kar lomi prste, medtem ko razmišlja o vseh »prikupnih« nalepkah in tem, ki mi jih bo prilepila na naslednje pismo. Nisem bila vedno tako groba, kar se tiče pisemske dekoracije in tega. Tako je bilo, da sem imela v drugem razredu za prijateljico punco, z njo sem šla prvič na ogled gledališke predstave in je zares noro igrala na klavir, bila je namreč precej objestna, no, kakorkoli že, ona mi je nekoč rekla, da ne bova prijateljici, če bom še kdaj narisala kaj »prikupnega«. Zato nisem ravno navdušena – ker ima tista stara sablja toliko dopisovalk, da niti opazila ni, da nisem bila jaz tista, ki ji je poslala voščilnico. Vseeno mi je, četudi ima sto dopisovalk, če le ne bi bilo tega sranja z voščilnico – ker je to precej najedlo mojo staro občutljivost. Mislim, če se ne moreš posvetiti vsakemu dopisovalcu posebej, potem nima smisla, da jih imaš toliko. Pri the rečeh postanem zelo občutljiva.

Tekst, ki ga pišem za šolo, se tiče etnologije in mi je kar precej všeč. Je o mostiščarjih in podobnih starih sabljah in na začetku nisem bila preveč navdušena nad njimi, ampak sedaj so mi postali kar všeč z vsem tistim njihovim orodjem vred. Niti profesorica ni tako slaba; baje ima rada takšne vljudnosti, kot so »s spoštovanjem« in »spoštovani«. No, in danes sem se torej lotila tipkanja. Saj nimam nič proti pisanju takšnih tekstov, ampak problem je v tem, da z njimi nisem nikoli zadovoljna. Vedno jih nekako kot predelujem. Spomnim se, kako sem pred leti napisala cel tekst na temo Rimljanov. Fant, sto let sem predelovala to besedilo, na koncu je ostalo le še ubogih 4000 besed. Pisanje takšnih besedil mi gre kar dobro od rok, veliko bolje kot mi je šlo kdajkoli pri slovenščini. 

Pred nekaj tedni so mi namreč iz šole blagovoljili poslati to skripto, ki sem jo do nedavnega imela spravljeno v predalu, zadnji teden pa sem jo prekladala okoli kot kakšen drek. Gre za nekakšen dvojni pisni izpit iz dveh predmetov in sem od sile razgreta. Le da ta skripta ni tako dobra. Vendar imam boljšo rezervo – že nekaj dni berem nek glosar Petra Fistra, ki je veliko boljši in v njem ni takšnega brezveznega gobcanja. Ne rečem, da me je stavbarstvo kdaj zanimalo, ni pa tako slabo.

Dopoldne je zapadlo nekaj snega, komaj kakšnih osem centimetrov. Potem je nekaj časa deževalo.  In zapadel je takšen čudovit bel sneg, in potem sem šla ven in sem fotografirala. Komaj, da sem lahko dihala pod šalom. Kolikor vem, spet sneži. Zima ni eden mojih najljubših letnih časov, to sta pomlad in jesen. Mislim, saj je kar lepo, ko sneži, ti pa si notri in počivaš ali bereš knjigo; ni pa zelo prijetno, če moraš v takšnem vremenu ven. Če odmisliš vso tisto vročino, niti poletje ni slab letni čas. Poleti po nebu letijo jadralna letala in puščajo tiste majcene oblačke za seboj; najlepše jih je gledati, ko začne zahajati sonce. Poleti si lahko cel ljubi dan zunaj in poslušaš brenčanje čebel in opazuješ košnjo trave na sosednjem travniku in nosiš lahko, belo srajco, podobno tistim, kot so jih včasih nosili kmetje, ali kaj jaz vem. Nekaj podobnega tem Vidrićevim verzom:

V travi rumenijo cvetovi

in brenčijo zlate čebele,

tam za senčnimi drevesi

vidiš velike oblake bele.

In tam za tihimi strehami

zlato polje izginja,

valovito, mirno, spokojno,

in z griča na grič se razgrinja...

Danes popoldne sem poslušala Čajkovskega. Nimam seznama najljubših skladateljev, a če bi ga sestavila, bi bil Čajkovski na njem. Večino skladateljev klasične glasbe imam rada, razen Mozarta. Mozarta pa res ne prenesem. Njegova glasba je tista, ki je pravzaprav ne maram. Njegovo osebno življenje mi je eno figo mar. No, najraje pa poslušam skladatelje iz obdobja romantike – Brahmsa, R. Straussa in te. Za zgradbo in podobno se ne zanimam kaj dosti, prežim na lepe melodije in občutke, ki jih bodo le-te vzbudile v meni. In če bi si morala izbrati posebno skupino skladateljev, bi bili to najbrž Rusi – Čajkovski, Rachmaninoff, Stravinsky, Shostakovich – čeprav so iz različnih obdobij. Njihova glasba je namreč kot izba v neki stari hiši z vonjem po zatohlem, polna čarobnih pripovedk.

Že kar nekaj časa mi mama iz trgovine nosi nekakšen sojin desert, ki ga je baje staknila na kakšni od tistih polic za diabetike. Ni slab, ima okus po malinovem želeju – po mojem mi ga ravno zato nosi. Ker sem včasih rada jedla malinov žele.

To noro srce (ali Precej dolg vnos II.)

Zdaj pa tako: potipaj moje roke. Dosti časa so namreč ledeno mrzle. Kadar dežuje, mi vedno hodi po glavi kakšen nori muzej. Mislim, ko dežuje, je dolgočasno, pravzaprav, in mene ta dolgčas kar potre. Ko pa si v muzeju, tako ali tako lahko sediš na tistih zmahanih reksih in deset ur gledaš tisti film o kopanju zlata, ali nekaj takšnega. Ko sem bila nazadnje tam, sva ga s T. gledali trikrat, to pa zato, ker nisva ravno vedeli, kdaj se je končal. Vsakokrat so ga namreč ponovno začeli vrteti. 

In še nekaj je: ne počutim se ravno dobro. Kar nekoliko sem živčna, če naj povem. Stvar je v tem, da poletja ne maram kaj dosti. Ko bo jesen ali zima, in če bo vsaj hladno, komaj čakam, da si bom naložila nase tisti trimetrski šal. Pri zimah je vedno tako, da ti postane kar naenkrat vroče, ko imaš na sebi tak šal. Pa tudi, zdaj me je zajelo nekakšno dickensovsko navdušenje. Imam torej ta imenitni črn polplašč, ki mi je sedaj prevelik, vendar je z njim povezanih kar nekaj dogodkov. Na primer, ko sem se nekoč peljala v šolo, sem brala to knjigo. To je bilo na enem tistih jutranjih busov, ko se je z menoj peljal še neki fant, s katerim sva se svojčas poznala. Peljali smo se torej in jaz sem brala tisto knjigo. Ta šola je bila ena tistih, kamor je še hodila moja stara mama v osnovno, nato pa je postala gimnazija, in v njej je bilo vedno tako čisto in toplo. Še fasada je bila čudovita, še iz tistih starih časov. No, in nekega dne smo imeli ta pouk pri fiziki, jaz pa si nikoli nisem ničesar zapisovala. Profesorji vedno potrebujejo kakšno prekleto publiko, ki si ves čas nekaj zapisuje, kot da je tisto, kar oni povedo, nekaj najbolj pomembnega. Dobro vem, kako je s tem. Neka učiteljica v osnovni je svojo snov pobirala iz prekletega učbenika. Grem stavit, da je komajda vedela, o čem govori. No, ta profesor je pripomnil nekaj neokusnega o mojem polplašču. Ta ušiva rit je neprestano zbijal neke štose, ki niso bili smešni. Potem pa sem ga nekega dne srečala v neki kranjski restavraciji na poznem kosilu, in takrat me za nič na svetu ne bi pripravili do tega, da bi ga pozdravila.

Danes sem med iskanjem telefona (kmalu bi ga res zakidala) naletela na nekaj starih zadevic. Na ta zvezek, na primer, v katerega sem pisala med govornimi vajami. V resnici je šlo za kup šal. Sedela sem z nekim sošolcem, ki je imel nekako kot isto ime kot bratranec očetove mame, v prvi klopi, tik pred nosom tiste sove. In namesto, da bi si zapisovala komentarje, sem si dopisovala. Neprestano je pisal v ta moj nori zvezek o bureku in neke kratice. Pri dveh ali treh predmetih sva bila namreč v istem nivoju. 

Nekatere ljudi menda silno razburi, če poslušajo udrihanje po klavirju. Mene pa to v notranjosti vznemirja, vendar na zelo pomirljiv način. Spominja me na šelestenje listja ob čudovitih sončnih popoldnevih, ali na kakšno trato, kjer je človek ves samcat, vendar se ne bi premaknil za nič – ko posluša šelestenje listja na drevesih, bi najraje zajokal, tako zelo všeč mu je ta občutek. Najraje imam Rachmaninoffa. Zelo všeč mi je njegov tretji klavirski koncert. Kot na tisti Moscherjevi sliki. Najraje si blizu polja, ki se v soncu sveti kot zlato – nisi niti nesrečen, niti srečen, ne žalosten, ne obupan, in to noro srce ti skorajda ponori. 

Danes zjutraj sem, preden sem se spravila iz postelje, brala poezijo. Iskala sem nekaj določenega, neke določene stihe. Nisem ravno nora na poezijo, ampak tiste knjige poezije, ki jih imam, so zelo dobre. Tista Éluardova pesem, no, je precej dobra – imenuje se »Rekel sem ti« in gre nekako takole: Rekel sem ti za oblake, rekel sem ti za drevo morja, za valove za ptice med listjem, itd., itd. Nekaj tako lepega je v tem »Rekel sem ti«. Tista Gala je morala biti hudo usekana, da ga je zapustila za starega norca Dalija.

Komajda si lahko mislim, da je bombice za nalivnik tako težko dobiti s črnim črnilom. Povsod ponujajo samo modrega. Zadnji set bombic sem kupila v Schmidtovi papirnici na vogalu blizu hotela v Innsbrucku, pri nas pa jih kar nisem našla. Torej so mi jih poslali po pošti iz neke naše papirnice. To so tiste bombice od Faber-Castell, ker ne uporabljam parkerja – sem ga prejšnje leto na počitnicah frderbala.

Naj sedaj še naprej pišem alegorijo na temo jeseni in zime. Ko bo listje popadalo z dreves in bo zunaj tako čudovito, bi bilo krasno zakuriti v kaminu v kranjskem stanovanju in opazovati vse to. Ko je bila včasih pred blokom še tista starinska luč, je bilo res zelo lepo opazovati, kako jo je pozno zvečer pokril sneg. Nato so tisto luč zamenjali za neko novo. Že pred lepim časom smo zjutraj v tem stanovanju pili čaj, vedno enega in istega, jaz pa sem potem sedela na kaminu in to je bilo tako zelo prijetno.

Precej dolg vnos

O, fant, kako je bilo dolgočasno!

Ta vnos bo preveč dolg, to vem. Ne samo, da sem dobila nov kaktus, čeprav se ne spomnim, da sem zanj sploh prosila, bila sem tudi s T. Cel dan.

Ko sva šli mimo parlamenta, sta se pred nama nenadoma vrgla na tla neki fotograf in kamerman, in koga sta čakala? Za nama sta bila namreč Mojca Mavec in še nek moški.

V Narodni galeriji sem svoj nahrbtnik zaklenila v omarico (ne morem pomagati, T. izgleda tako hecno s tisto njeno fuk torbico), nato pa sva si ogledali zbirko evropskih slikarjev. Uh, pravzaprav sva se samo sprehodili naokoli in se enkrat usedli. Spet sva zapravljali čas. Celo spotaknila sem se, kar se je T. zdelo smešno. Ampak tisto je bilo tudi v resnici smešno.

Potem sva se spet nekje usedli (tisti časi, ko sva druga drugo podili po mestu, so žal že mimo) in pojedli. Pa tudi v knjigarno sva zavili. Ali pa tole: Ko sva bili že v avtomobilu in sva se hoteli odpeljati iz parkirne hiše, pa je izgubila listek. Začela je s tistim smehom, jaz pa sem se kar nekaj vsajala, češ, da je to prekleto malo smešno. S svinčnikom in cedejem je drezala v tisti mali prostorček, kamor ji je ušel listek. Domislili sva se, da bi šli peš nazaj ven, vzeli še en listek in ponovno plačali. Prej namreč nisva opazili nobenega varnostnika, blagajni pa sta bili zaprti. Menda plačaš kazen, če izgubiš listek, a se je T. izmazala in dobila rezervnega.

Ura je bila morda pol treh, ko sva prišli k meni. Mislila sem si, to bo zabavno.

V moji sobi -

Lea (poskuša prebiti led, medtem ko se T. nekoliko nerodno ozira naokoli) : Hm, kamorkoli se lahko usedeš, a veš. Na posteljo, na stol, ali na ... (s prstom pokažem na Rexa). (Odloči se za Rexa, jaz ga postavim pred mizo in jo začnem spraševati, na kateri blazini bi raje sedela. Na tisti z orientalskim vzorcem, na oranžni, ali na neki rjavo beli. Izbrala je prvo, jasno.)

V sosednji sobi sem slekla balonar, ga pospravila v omaro, T. je telefonirala. Čez nekaj minut se je pa začelo. Najprej sem ji pokazala (kdo ne bi tega želel videti!) škatlo s pasteli. Radovedno jo je odprla in pokukala vanjo, nato pa me je pohvalila, kakšne lepe barve imam in kako je vse pospravljeno. Drugič, pokazala sem ji naslednjo škatlo s fotografijami. Po tem sva šli dol na kosilo. Ne vem, kako so prišli tako hitro do tja, a pričeli so govoriti o porodih in podobno. Ah, saj res: T. je rekla nekaj takšnega, kot da ji zaenkrat še ni potrebno jesti za dva. In bili smo tam. No, oni so bili tam. Če to ni krasno. Kot bi bila na kakšnem kurčevem banketu združenja porodničarjev.

V moji sobi, drugič -

Želela je videti vsebino predalov moje nočne omarice. Nekaj časa molčiva in meljeva piškote. Starina postane zaspana. Je sama tako dolgočasna, ali sem to le jaz? Pokazala sem ji še škatlo s pismi in podobnim, pa tudi o knjigah v moji omari sem ji pripovedovala. Nisem vedela, kaj naj naredim. Potem pa sem zinila, da lahko leže na posteljo in zaspi. Mislila sem, da bova počeli kaj zabavnega. Jaz sem ji pokazala pač tisto, kar je novega, to pa je tudi vse. Sploh ne vem, kam je izginila ta njena divja narava. Kot takrat, ko je bila pri meni in mi je naložila toliko sladoleda, da mi je bilo slabo, nato pa sva se še podili okoli. Raje bi videla, če bi naredila to, ali pa če bi mi obrnila vso sobo naokoli, samo da ne bi bila tako mirna in tiha. Postajala sem že nestrpna, nakar pravi: “Saj jaz bom pa zdaj šla.” Ja, oprosti pisavi, pa hvala za rože.

Kasneje zvečer sem se pogovarjala s T. prek msnja. Pošiljala sem ji namreč slike. Spet je hotela gledati moje fotografije na Flickru, er ;-) No, prejle me je ponovno prosila za naslov. Takoj, ko sem se vpisala v msn, me je kliknila in me že vsaj miljontič vprašala, če sem huda, ker je šla, saj sem bila menda nekam žalostna in jezna. Imela je prav, čeprav ji tega nisem povedala. V resnici ... je povsem vseeno.

Tulipani pred Narodno galerijo

Pa še to.

56%

Pohajkovanje po Ljubljani

Sonce je pravkar zašlo (ko sem začela pisati vnos, še ni bilo pozno), mi smo pravkar od kosila – obožujem sendviče z delikatesno šunko in liptauerjem! In če se skodelice vročega mleka ne da pri hiši dobiti, je to resna zadeva. Pretvarjala se bom, da nekaj takšnega, kot je napis na steklenici »Mleka ni potrebno kuhati«, ne obstaja. Vsaj zame ne, saj hladnega mleka sploh ne poznam, tako je to.

Kmalu bo že teden naokoli, jaz pa še vedno nisem ničesar napisala o tem, kaj se mi je, oziroma, nama s T., dogajalo v ponedeljek. Pred več kot enim tednom se mi je namreč porodila ta krasna zamisel, da bi se ponovno sestali v ponedeljek na Zoisovi. Zmenjeni sva bili že zgodaj dopoldne, pripeljala pa se je ravno takrat, ko sem odnesla smeti. Imeli smo zares čudovito vreme, čeprav je bilo dopoldne še kar hladno. Predvsem sva nameravali v Ljubljano, kasneje pa bi se najbrž odpravili k meni domov, kjer bi se nagledali filmov. V Lj. naj bi jaz preizkusila nov filter, T. pa bi se ... no, malce nagledala, bi se temu lahko tudi reklo! Vse je šlo odlično, tudi kosilo je bilo zelo dobro.

In koga sva srečali! Jaz sem kar zazijala. Bila je punca, ki sva jo včasih poznali, le da je bila sedaj nekoliko večja in je žvečila kot krava, lasje pa, kot bi se s petardo počesala. Sprva je sploh nisem prepoznala. Tisto, kar pa mi gre res na jetra je, da ljudje, ki se pogovarjajo z menoj, ne snamejo sončnih očal. Prav nekulturno je to. Ves čas sem jo poskušala pogledati v oči, pa jih pod sončnimi očali žal nisem našla!

Pozno popoldne, ko sva se že vrnili v Kranj, pa jo je pred njenim bivšim domom, kamor je šla po pecivo ali nekaj takšnega, nekaj prijelo; če mene vprašate, nekaj zelo trapastega. Tudi jaz nisem bila nič boljša, če že govorim o tem. Takšne štose je zbijala, da me je kar zvijalo in me je zagrabil tisti neumni mozartovski smeh, ki se mu predam v takšnih situacijah, ko je prisotna enako prismojena oseba. Samo T. je tako prismojena, da sem lahko tudi jaz prismojena, ko se druživa.

V najinem načrtu naj bi bil tudi ta konec tedna. V petek zvečer naj bi šli v kino, a se mi zdi, da nama to ni ravno najbolj dišalo. To sva premlevali ob sladoledu, pa si nisva izmislili ničesar pametnega. Ta načrt bova pač izkoristili kdaj drugič.

Včeraj sem dokončala Klapko in njegov Dnevnik romanja. Mar sem povsem brez smisla za humor, ali ta knjiga tudi v resnici ni zabavna? Kje je humor iz Trije možje v čolnu? Še Trije možje se klatijo je bila nekoliko bolj zabavna, kot je Dnevnik romanja.

Zadnje čase pohajam po hiši kot v poletnih dneh, vedno z zavihanimi hlačnicami in občutek je res prijeten.

Kosilo, ki to ni bilo

Stara sablja T., ali naša milostljiva gospica, ki je nedavno tega stopila v z. s., mi je naklonila nekaj uric svojega, sicer zelo dragocenega časa, ki bi ga po vsej verjetnosti, ali pa povsem zares, porabila za svoja mala opravila, ki ji, kot novopečeni gospodinji, nikakor ne uidejo, ne zdaj, ne kasneje.

Bila sem že v Kr., pripravljena na njen prihod, ura je bila pol dvanajstih dopoldne, nakar prejmem sporočilo, da milostljiva nikakor ne more priti, saj ji je njen fante, oziroma soprog, vzel prevoz. Ker me je že poprej tolikokrat prestavila, in nisem mogla niti na njeno zabavo, sva se domenili, da se dobiva tik pred zdajci; no, bilo je, pravzaprav, potrjeno že konec tedna. Torej, malce mi je presedlo, potiho sem se ujezila, ji odpisala, naj se pripravi, ker pridemo ponjo; bila sem odločena, da mi tokrat ne bo ušla. Morda je mojo nejevoljo zaslutila, upam pa, da nimam prav.

Odpravili sva se po nekaterih opravkih, ki jih je imela, ki pa so, žal, ostali na listi neizpolnjenih. Dan je bil pust in nikakor pravi za druženje, priznam. Upam, da je moje obnašanje ni užalilo; nisem se vajena pogovarjati o zakonskih in podobnih (gospodinjskih) zadevah, ki si jih vselej tolmačim po svoje. Morda mi je celo zmanjkalo vprašanj, vem pa, da je krivo to, da se nisva videli že od poletja in se je vmes toliko spremenilo. Moj oče je pa vseeno imel kaj dosti za povedati o piščančjih filejih na poti nazaj, ki jih bo punca pripravila za večerjo.

Bili sva nemalo presenečeni, ker je Evropa spet zaprta; pa sva se napotili malce naprej, navrgli nekaj besed o katastrofi, ki da naju je zadela, kar se najine dobre, stare restavracije tiče, kjer sva preživeli toliko časa; o, tudi druga restavracija, na katero sva vrgli oko že poleti, je zaprta; da nekaj prenavljajo, pravijo; saj, vsi nekaj prenavljajo in izboljšujejo svoj nadvse užitni menü. Poglej, poglej, če to niso Brioni! Pa naju je pot pripeljala sem gor približno deset minut pred tretjo popoldne. Koka kola in jegermajster! Če bi kdo vprašal, kako gre to dvoje skupaj, mu ali ji, z veseljem povem: zelo dobro. To sem poskusila zadnjič na Bledu v Toplicah, kjer smo imeli zopet našo vsakoletno kosilo, pa se je dobro obneslo; ni potrebno, da ga človek dobro nese. Nekoč sva se poskusili ustaliti na Brionih, vendar ni šlo – je preveč nesproščeno. Če imaš namen, da bi se na tistih stolih slučajno naslonil, oziroma naslonila (uh, bom kdaj uporabljala oboje!) nazaj, pojdi raje v gostilno; tega tu ne boš doživel/a.
Pa si naročiva, T. sadni čaj, jaz svoje, in ko nama kellner postreže, ga prosiva za še en meni, a nama odvrne, da je kaj takšnega nemogoče, saj ne strežejo več. „O, danes je pa kuhinja že zaprta!“ pravi. Da imate kuhinjo že zaprto, kaj? Česa ne poveš! Medtem pa neki par, ki je sedel za nama, dobi naročeno jed. Toliko o zaprti kuhinji. Moji znanki, stari sablji, je vmes že pošteno presedlo, jaz pa sem bila, čudno, brezbrižna, pa sem ji kljub temu pritrdila. Tako je T. povprašala naslednjega natakarja, ali karkoli je že bil, do kdaj strežejo. „Pred petimi minutami smo ravno zaključili s kosili,“ odgovori. „Do kdaj pa sprejemate naročila?“ ni odnehala moja znanka. „Do treh,“ se glasi njegov odgovor.
Grrrr! Koka kole se niti dotaknili nisva, ker pa je bil takozvani kellner svojega mnenja o tem, je presedlo tudi meni; pograbila sem steklenico svoje koka kole, saj sem jo itak plačala, in sva odšli, zaklinjajoč se, da ne prestopiva več praga tega bistroja.

Pa sva se vrnili na Zoisovo, kjer smo vsi skupaj pobrali šila in kopita, in jo pobrisali proti Škofji Loki; nekam sva morali it kosit, to je že najina tradicija. Ura je bila že štiri, ko sva končno sedli h kosilu v kitajski restavraciji. Tam je bilo pa hladno. Kljub temu sva vztrajali pri tradiciji in pojedli kosilo in posladek. Vmes sem izvedela mnogo novega, pa nekaj je bilo še starega. Priznam, da sem se čudila nekaterim stvarem, šalila se pa nisem nič. Ni bil pravi dan.

Dva gizdalina

Domislila sem se, da bi, namesto da berem knjigo, ki sem jo že itak prebrala pred časom, tu napisala, kaj in kako se mi je zgodilo v petek. Tako je naneslo, prav za prav, da sem bila zmenjena s T. in sva šli v Ljubljano. Na predvečer najinega izleta se je pojavil majcen problemček, če ga smem tako imenovati. Ta majcen problemček je bil torej takšen, da njenemu fantu najbrž ni bilo prav, če bi se iz Ljubljane vrnili kasneje domov, in tako sem prejela ne vem koliko sporočil prek mobilnega telefona; T. se kar ni in ni mogla izmisliti, kdaj bi šli. Priznam, da me je to zabavalo. Po drugi strani pa sem malce godrnjala, kar je pri meni običajno in na koncu seveda naredila tako, da sva bili obe zadovoljni. Lojalna sem pa res. In je prišla k meni nekako ob pol enajstih dopoldne, ko si še srajce nisem oblekla do konca, niti svoje John Player Special rutice si nisem zavezala okoli vratu in niti puloverja nadela. Bila je takšna, vsa opravljena v rožnato, z nekakšnim cekarjem. Na postaji sva si izprosili nekakšen katalog z eksotičnimi potovanji in med vožnjo brskali po njem.

Stvar je, da ni bilo preveč čedno vreme, in zato sva se odločili za Narodni muzej. Ni ga boljšega razvedrila kot je obisk muzeja ob slabem vremenu. Kupili sva si vrečo bonbonov, jih med potjo do muzeja zmazali, in na koncu kupili vstopnici. Bilo je precej špasno. Po muzeju sva hodili okoli in se nekam navdušeno vedli, ampak po pravici povedano, tja sva šli zaradi mumije, ker sva vse drugo že videli. Najprej sva si pogledali tisto o tolarjih, se sprehodili po lapidariju in eh – se povzpeli gor po stopnicah. In tam se nama je torej zgodilo nekaj hecnega. Tisti punci, ki se je pri mizici ukvarjala z nekimi zadevami, sem pokazala vstopnico, ona pa se mi je zahvalila s »Thank you.« Kar je bilo pri tem najbolj zanimivo, je to, da se je pa T. zahvalila s »Hvala.« Na tistih njihovih nelakiranih rex stolih sva potem posedali in zraven dvakrat gledali nek film.

Jest sva šli k Šestici. Dostikrat jemo tam, kadar smo v Ljubljani. Tista lovska bržola se mi zdi zelo okusna. Naročili sva nekaj več kot pol litra merlota in mineralno vodo. Smešno je bilo to, da je tam sredi kosila poklicala fanta in ga seznanila z najnovejšimi podatki, nato sta se pa poljubljala – kar po telefonu in podobno. Kako okusna zadevica.

Ta izlet se je na koncu izkazal za precej dobrega. Všeč mi je bilo to, da se ni visoko nosila, je pa stalno ponavljala, naj neham jokati, ko sem ji rekla, da dežuje. Ne vem, čemu so potrebne takšne pripombe. Se je pa zelo spremenila v vsem tem času, ne morem reči, ali na slabše oz. na boljše. Takšna je, kakršna pač je. Ne morem se spomniti, kako zelo sem se jaz spremenila, a če pomislim, ne kaj dosti. Že več kot pet let imam ene in iste hobije, nekatera moja načela so tudi stara že kot zemlja. Najbrž to ni preveč dobro, a mi pri srcu dobro dene.
Ko sva se vrnili, sva ostali še kakšno uro pri meni. Predvsem mi je šla v nos neka stvar. Sama mi je predlagala, da bo ostala pri meni do sedmih, kar približno petnajst minut prej pokliče njen fant in pravi, da jo že čaka pri lekarni. Delala sem se, kot da me to ne moti, ker sem v resnici precej ponosen človek, ampak je vedela, da sem užaljena in poskušala me je potolažiti. Dokler je morala za domenke z menoj praviti svojim staršem, je bilo vse v redu, tale nov sistem mi gre pa kar v nos. Kaj mu ni mogla reči, da sta zmenjena ob sedmih in naj počaka? Vsak spodoben človek, ki je količkaj resen, bi to naredil. A je bil vseeno krasen izlet.

Približno dva dni sem razmišljala, kaj bom napisala o tem petku, a se ne morem spomniti ničesar več. Spomnim se, da sva v preteklosti s T. zelo pogosto peli to pesem, ki je imela naslov My Heart Skips a Beat in si jo včasih požvižgavam.

Mi je pa uspelo v teh treh dneh spraviti skupaj nekaj prijetnih, pisanih fotografij, za katere sem se odločila, da jih tukaj pokažem. Na svoji strani z digitalnimi fotografijami jih še nisem objavila, ker imam s ftpjem neke težave, vendar se bo vse čimprej uredilo.

Neka nora zamisel

Tako je naneslo, da sem danes ležala v postelji približno do pol dveh, ker se je dan začel res ušivo. Da gre mama v službo, to že razumem, ampak da je šel v službo tudi oče, tega pa, prisežem, res ne razumem, saj med počitnicami itak nima nobenih posebnih obveznosti. Pa sva imela takšne čudovite načrte, da bova veliko hodila okoli in podobno. Ampak ne, onadva sta zjutraj vstala in petindvajset minut šarila po prekleti hiši, kot bi me nalašč hotela zbuditi. Hodila sta gor in dol po stopnicah in ker jaz slišim čisto vse, sem bila povsem budna. Nato sem poskusila zaspati nazaj, a mi sploh ni šlo in sem brala knjigo kakšno uro. Je bilo pa to res krasno, ker sem lahko videla, kako se jasni. Mislim, to ni bilo tisto usrano jasnjenje iz kakšnih romantičnih romanov, ampak takšen čudovit občutek, ko se dan šele začenja. Res se mi je zdelo krasno. Odprla sem si celo balkonska vrata, da je v sobo lahko prišel svež in hladen luft. In nato se je pravi kraval šele začel. Naša soseda, ki ima svoj vikend pod nami, ali kako naj se izrazim, nekaj zida, čeprav ne vem natančno, kaj zida. Ji pa to dela nek drugi sosed, in ta je začel ropotati okoli že kar zgodaj. Potem se je pa tja do desetih drl kot bi koga klali in ukazoval drugim, kaj naj delajo, ta presneti pizdun. Pismo, kako mi je šlo na jetra.
Ko sem se po enajsti zbudila, sem poklicala očeta, ki sploh ni bil v službi. Sicer je šel podpisat nekaj stvari, in tudi na Zoisovo je šel po neko mojo jopico in hlače na rob, ki jih potrebujem (tam imam kar nekaj svojih oblačil), potem je šel pa meni nič tebi nič k nekemu prijatelju, ki ima vikend nad tržiškim pokopališčem. Meni je bilo sicer vseeno. On se vedno dela frajerja, kadar ga pokličem in je zraven kakšen prijatelj. Vprašala sem ga, če misli priti domov še danes in podobno, ampak on je bil takšen frajer in je rekel, da je pri ljubici in da se bo spotoma ustavil še v trgovini. Sem ga pa klicala zato, ker sem hotela, da mi iz trgovine prinese ogrsko salamo in makovo štručko. Res sem nora na suho salamo, in ogrska se mi zdi kar dobra. Če je tista prava ogrska, seveda. Po mojem je prava ogrska salama tista, ki se nekako prilepi na nebo. Ne znam prav dobro razložiti. Mislim pa, da nobena salama ni tako dobra kot tisti dve od Kerna, jelenova in gamsova.

Smo bili pa včeraj popoldne v Ljubljani. Pravzaprav smo šli kar tako, ker se nam je zljubilo. T. mi doslej še ni uspelo prepričati, da bi šla z menoj v Ljubljano. Jaz tako ali tako zelo težko prepričam ljudi, da gredo ven na kosilo, z menoj ali kakorkoli že. Morda pa ljudje nimajo več v navadi, da hodijo tako pogosto ven na kosila. Pa smo ostali v Ljubljani do osmih zvečer ali nekaj takšnega. Na koncu je bilo zelo prijetno, saj ni bilo vroče in je bilo polno turistov. Tam je bil na primer en star ata, turist, s svojo ženo, in je imel takšno pokrivalo, da je človek umrl od smeha. Potem smo videli še en starejši par in sta bila oba grozno fino napravljena. On s takšno lepo kravato, suknjičem in podobnim, ženska je imela pa lep slamnati klobuk in še kar solidno obleko. In držala sta se pod roko; to je bilo pa res čedno videti. Turisti so vedno lepo oblečeni. To vem, ker mi v tujini počnemo isto – kadar smo na kakšnih počitnicah in gremo zvečer v mesto, smo zmerom oblečeni kot bi šli na promenado. Res je čudovito, takole posedati in kaj spiti. Na večerjo ali pa na nekakšno zelo pozno kosilo smo šli k Zlati ribici. Stregel nam je neki prijazen mladenič, ki je po mojem mnenju dobro dišal. Mama je jedla nekakšne njoke, oče svoje škampe in podobno, jaz pa orado, ker so mi ribe všeč. Crkljala sem se pa s tremi decilitri nekega vina in mineralno vodo, kot ponavadi. Jaz namreč obožujem mineralno vodo; mislim, da je seznam približno takšen: na prvem mestu mineralna voda, nato tonik, vino, koka kola in na koncu čaj. Vse skupaj je bilo zelo okusno.

Imam pa zadnje čase res neke nore zamisli. Odprte imam kakšne tri račune pri dveh bankah. To že zelo dolgo. Stara mama je bila pri …, ata pa pri …. Jaz sem imela najprej račun pri prvi, nato mi je pa ata odprl še račun pri …. In to je bilo, ko sem hodila še v malo šolo. Ne rečem, da je bil stari ata kakšen občudovanja vreden človek, ker je bil on tisti, ki je bil jezen na cel svet in se je v kuhinjo zaprl, ko je takoj po mojem rojstvu izvedel, da sem deklica in ne fante; ampak je vseeno naredil precej dobrih reči. Kadar mi ni bilo treba v malo šolo, sva šli potem s staro mamo na banko in je ona na poti ven ponavadi kakšnega znanega srečala. Enkrat se je zgodilo, da je čisto pozabila name, ko je videla nekoga znanega, in je izpustila vrata, jaz sem pa obtičala. Tisto je pa res bolelo ko prasica, ni kaj. Ampak to nima nobene zveze s tem, kar želim povedati. Stvar je takšna, da sem si naročila novo knjižno omaro in nočno omarico pri Stillesu in meni se zdi to noro. Kakorkoli že, pohištvo mi bodo menda prišli skupaj spravit še pred Tirolsko in pred mojim rojstnim dnevom. Upam sicer, da bodo to počitnice in pol.

In ti, Hamilkar, ne bi ves ljubi dan podremaval na svileni blazini v kraljestvu knjig.

Ta konec tedna pa se mi je primerilo nekaj, kar je moje oči odmaknilo od branja. V soboto, se pravi julija štirinajstega, sem bila deležna velikega veselja: dan je z menoj preživela moja najljubša znanka, T., ki je nisem videla že od februarja. K meni je prišla ob desetih zjutraj, odšla pa enajst ur kasneje. In kako jaz ljubim celodnevna druženja! Tudi tokrat je bila oblečena v belo, a sem v zadnjem času postala zelo potrpežljiva, zato ji odpustim njeno izbiro oblačil. Prinesla mi je mojo najljubšo Mannerjevo slaščico, nato pa sva šli za nekaj ur ven. T. obožuje, kadar jo kdo fotografira, zato sem često skakala okoli nje s fotoaparatom (po njeni želji), da bi ji kako ugodila, in ob tem se mi poraja vprašanje: kaj se je ravnokar zgodilo? Povsem razumljivo bi bilo, če bi bila jaz moški in nora nanjo, vendar nisem nič od naštetega, zato sem se malo ohladila. Morda pa je bilo moje precejšnje vznemirjenje vendarle na mestu; T. namreč z vso hitrostjo drvi v prepad. Kako je že rekla … »Če bo šlo vse po sreči, naslednje leto …« Njej in Njemu, ki ga sploh ne poznam in ki bi ji lahko bil skorajšnji oče, seveda želim vso srečo, jaz pa se bom morala od T. kar lepo posloviti. No, pa nikar ne bodimo sebični.

Po enajsti je T. že pošteno grabila lakota, nato pa sva zagledali najino dobro, staro Evropo, misleč, da bova dobro postreženi kot v starih časih. Kadar sva skupaj, greva namreč vedno ven na kosilo. A kako zelo sva se motili! Meniji z jedmi bodo na voljo šele v septembru. Seveda sva šli potem kosit nekam drugam.
Okoli dveh sva se vrnili na Zoisovo, da bi si pogledali nekaj filmov na dvdjih. Pa sva se jih nagledali približno do sedmih zvečer. Nato sva šli ven, saj me je povabila na sladoled (jaz najraje jem limonovega), obiskali sva pa tudi Prešernov gaj. In tu se nama je primerilo nekaj zares nenavadnega. Ugotovili sva, da za nama hodita dva poba; ne samo to, zalezovala sta naju. No, pa greva prav ignorantsko naprej, onadva pa še vedno za nama. Se ustaviva pred neko tujo hišo, da bi šla tista dva naprej, in to je res delovalo, dokler se nista nenadoma ustavila in pogruntala, kako sva ju (neuspešno, očitno) preslepili. T. naposled vzame v roko telefon, se prične razburjati in občasno s prstom pokaže na hišo, češ: Kaj?! Ah, a ne boš ven prišla? Solit se pojdi! Ta zvijača ni uspela. Vrnili sva se v gaj in sedli na neko klopco ter se pogovarjali, pa obujali spomine na stare čase. Včasih sva se ozrli na drugo stran, da bi preverili, če najina zalezovalca še sedita tam in gledata v najino smer. Po kakšnih petnajstih minutah sva vstali, saj sva hoteli oditi, jaz pa sem se v trenutku nečesa spomnila: ko sva se približali Prešernovemu grobu, sem dvignila roko in se z veličastnim zamahom poslovila od Franceta. Delovalo je. Otresli sva se zasledovalcev. Opravičiti pa se moram tebi, preljubi moj Simon Jenko, zakaj bila sem v Prešernovem gaju, a se nisem nate spomnila. Imam namreč navado, da kadar se spomnim na Jenka, si v mislih dostikrat ponovim njegovo pesem z naslovom Prošnja, ki mi je tako ljuba in ki sem jo prepisala na dno tega vnosa.

Ko sva si pogledali filme, pa me je spravila v nekoliko neroden položaj. Priznala mi je nekaj, zaradi česar se mi je skorajda zasmilila, pa sem se vendarle premagala; nisem je želela ponižati ali užaliti. Sedaj vem, kaj jo je toliko časa mučilo. Vesela sem, ker mi je povedala, tako sva se lahko prijateljsko pogovorili. Oh, T., kaj si res mislila, da se ti bo »Lejči,« ki jo poznaš že od dvanajstega leta, posmehovala? Ne, ne in ne.

Da vroče obožujem vonj cigar, sem se zavedla šele med ogledom nekega filma. Nekaj je na tem posebnem vonju, da se mi zdi zelo privlačen. In zame bi vse izgubilo vrednost, če bi jaz prižigala male cigare z vžigalnikom. V ta namen imam dve škatlici vžigalic v predalu neke omare na Zoisovi. To je bil film Arsène Lupin, eden mojih najljubših; tega sva si ogledali s T. v soboto, ker ga imam na dvdju. Ta film naju je ponovno očaral z vso silo. Človek je povsem prevzet in očaran.

T. mi je povedala, da je bila letos s šolo v Rimu. Vprašala me je, če smo mi med obiskom pred nekaj leti obiskali muzeje v Vatikanu. Rekla je, da se ji je zdelo presneto dolgočasno in da se je samo sprehodila skozi. Poskusila mi je dopovedati, da nje umetnost nikakor ne zanima, čeprav mi je to že dolgo znano. Ne ve, kaj je njena pametna glavica zamudila. Kaj je ni navdušila niti mumija? Niti Michelangelo, niti Creazione di Adamo?

Danes sem se ukvarjala z urejanjem sobotnih fotografij, da bi jih kasneje lahko poslala T. po emailu. Bilo je približno … okoli sedemdeset slik, huh. Opažam pa tudi, da so vnosi, spisani najprej v mojo beležko, povsem drugačni od tistih, naravnost na računalnik natipkanih. Večidel tega vnosa sem napisala včeraj dopoldne, ko sem še ležala v postelji na Zoisovi in lenarila. Noči, ki jih preživim v tem stanovanju, se mi zde čudovite. Tale Jenkova pesem je ena izmed žlahtnih pesmi. Je menda edina pesem, ki jo znam na pamet (saj ne rečem … S tem se sploh ni za hvaliti, kajne). Kratka je in takole gre:

Da te ljubim, ti je znano,
da me ljubiš, davno vem;
kaj ogibaš se pred mano,
odgovarjaš le očem?

Pusti strah in moja bodi,
v dar srce ti podelim;
Bog nebeški sam naj sodi,
kaj poklonil sem ti z njim!

Olimpske višave

V četrtek sem ob osmih zvečer dobesedno skakala od sreče, veselja in zadovoljstva. Imam leseno risalno desko, ki je že stara kot zemlja; če kdaj postane hrapava, vzamem v roke brusni papir in toliko časa podrsavam po njej, dokler ni gladka. Tako sem jo torej postavila na mizo v dnevni sobi (moja soba ni ravno namenjena temu, da bi jaz tam preživljala prosti čas – kje pa, tam sem ponavadi ponoči), položila nanjo papir in pričela risati. Nekaj ur sem popravljala nek stari pastel, ker je bilo zmenjeno, da gre taisti pastel skupaj z novo sliko v soboto v okvirjanje. No, mojega očeta sem po petih urah dela dobesedno razkačila, ko sem ga postavila pred novi pastel. »Kaj predstavlja?« me vpraša, jaz pa sem mu odgovorila, da samo tisto, kar vidi. Oba pastela sta precej preprosta, vendar poživljata okolico. Najbolj se mi je odprlo, ko sem pričela delati na neki ženski. Če rišem ženske modele, uporabljam samo grafitni svinčnik. In potem sem se zopet spravila na Sombrera. Akt mu je ugajal. Rekel je, da so mu noge všeč. Sombrero, ki me je pohvalil! Oh, to je nekam za zapisati.

Po mojem mišljenju je umetnost zato, da jo občudujem. Pri slikarstvu, na primer – če je neka slika lepa, je lepa; če je grda, ostane grda. V resnici mi ni dosti mar, kaj sporoča. Kakšen človek si je izmislil, da naj umetnost vzgaja? A. Saj res. Černiševski.
Ali pa pri risanju. Nikoli, prav nikoli ne uporabi priročnika za risanje. Nikoli. Če znaš risati, riši; če ne znaš, pač tega ne počni. S talentom se rodiš. Ne moreš si ga pridobiti. Če si se rodil s talentom, ga neguj in razvijaj. V nasprotnem primeru pa … No, bummer. S tem svojim mišljenjem nočem nikogar prizadeti ali žaliti, samo pravim, da neka stvar ni za vsakogar.

Podobno je tudi pri poeziji. Veste, včasih celo jaz vzamem v roke kakšno knjigo s poezijo. Predvsem, da si krajšam čas, ne pa iz kakšnih posebnih razlogov. Huh, tako »nizko« je Le-a padla. Je že res, da imam rada, če se pesem rima. Jaz ne pesnim. Sem pa nekoč, ko smo bili na počitnicah, napisala neko pesem, dolgo čez celo stran in rimala se je, če danes to sploh še kaj pomeni. Sodobni pesniki bi se zgražali … Ampak, hej, jaz nisem pesnik. Moj cilj je kratkočasiti in zabavati ljudi, ne pa da že ob drugi kitici na ves glas vozijo lokomotivo in hodijo v »Hotemože drek tesat«.

Kasneje me je razveselila še T., ki se mi je zahvalila za kartico. Res je bila prijazna. Med drugim je rekla, da ji moram povedati vse o počitnicah. Pa sem ji predlagala, da bi lahko sedaj, ko je že toplo, prišla kaj k meni sem gor. Če sem čisto iskrena, imam najinih kosil in valjanja po Zoisovi kar dovolj. To bo lepa sprememba po toliko letih. Pri T. mi je všeč, da jo venomer dobim za cel dan. Kadar je prišla sem gor k meni, so jo že zjutraj pripeljali ali pa sva jo šla z očetom iskat, domov se je pa vrnila zvečer. Vse mogoče sva počeli. Spravili sva se v moje prostore, brskali med ploščami in vključili gramofon. Enkrat sem jo spravila na skejt, da se je vozila z njim po terasi. Vsekakor je bilo njeno terasno rolkanje ravno toliko špasno, kot takrat, ko je oče nekje iztaknil stari skiro in se fural z njim po terasi. Nato pa sva jedli sladoled in ležali na moji postelji in se pogovarjali. Nekega poletja sva gledali Teksaški pokol z motorko in še potem, ko sva na travi igrali badminton, sva mislili le na ta gnusen film.

Prejšnji teden sem srečala sošolca iz neke gimnazije, kamor sva skupaj hodila nekaj mesecev, preden so me prepisali drugam. Enkrat sem že pisala o tej zmešnjavi, ki jo je povzročil Sombrero. Ta D., ki sem ga srečala, je bil O.K. Pa smo enkrat pisali angleščino in ker mi je šla zmerom dobro, sem mu ves čas testa prišepetavala odgovore, sama pa sem bila tako zagreta, da sem eno samo, samcato črko napisala narobe in sem bila nezadovoljna. On je seveda dobil odlično brez napak. J. se je nato pri ocenjevanju šalil, da sem jaz dobila dve oceni. Pri nemščini je celo pri profesorici povzročilo moje žlobudranje salve smeha. Ah, ja. Enkrat je bil T. vprašan ali nekaj takšnega, pa je sedel pri izpraševanju poleg mene. Z mislimi sem bila, kaj jaz vem, kje. In je profesorica nekaj pravila, meni tudi; češ, da bi se pogovarjala s T.-jem po nemško in je že vse vnaprej pripravila. Potem pa jaz s svojim kot kurji drek zbeganim »Kako?« In so se vsi smejali.

Nekoč smo imeli psa po imenu Kan, ki je bil nemški ovčar. Vsi v našem delu vasi so ga imeli radi, ker je malokdaj lajal. Po drugi strani pa … Saj so mene tudi imeli radi, ker sem bila prvi otrok tam gori. V ponedeljek sta nas po prihodu domov povabila k sebi Štefan in Gizela; onadva sta upokojeni zakonski par. In Gizela je takoj prišla k meni, me objela, itd., itd. Jaz sem že mislila, da bo name skočila. »Kje pa hodiš? Letos te še nič nismo videli,« me je ogovoril Štefan. Štefan je tisto, čemur pravijo copata. Gizela bi ga najbrž ustrelila kot fazana, če bi se ji kdaj uprl. Moj oče gre vsako leto v istem času v Radence na srečanje r., ali nekaj takšnega. Približno v istem času gresta pa tudi ta zakonca v toplice. In tako je pred enim letom na deževni dan ravno šel nazaj v hotel, ko je pred vhodom zagledal dve smešni pojavi v kopalnih plaščih s plavalno kapo na glavi in copatih, pa z dežnikom nad glavo. To sta bila seveda Štefko in Gizela.

Imam pa tudi eno slabo novico. Moj gramofon … No, trenutno ni dosti posla z gramofonom. Toliko let, zadnjič pa je bil v popravilu pred nekaj leti, ko je prijazni gospod, ki sicer sploh ne popravlja več takšnih predmetov v času elektronike, naredil izjemo. Ah. Smola pa takšna, kaj!