Danes popoldne
Zbudila sem se ob slabem času dneva, pred sedmo zjutraj. Zunaj je bila nekakšna megla, in v zadnjem delu glave me je nekaj zategovalo. Torej je spet deževno vreme. Konec tedna je na našo teraso namedlo kakih tisoč drobcenih smrekovih iglic, kompostnik pa je prav klavrno prekrit z nečim nerazpoznavnim. V tem vremenu ni nič spodbudnega, še trava je nekam gangrenasto obarvana... Vse skupaj spominja na deževni dan pred leti, ko smo v St. Remyju obiskali nekakšen sanatorij, v katerem naj bi bival tudi Van Gogh. Bil je enako puhel dan, kot je danes. Kakšna razlika od prejšnjega tedna, ko sem v soboto preštihala nekaj gredic, da je oče lahko posadil rože. Nad menoj je bilo modro nebo, na vsake toliko časa pa se je kakšen avion, tiho, kot da pluje, premikal po nebu. Za njim so ostale bele sledi, nežni oblački... V dalji je bilo videti črna drevesa, za njimi pa hribe, oslepljene od sonca – kot bi bili samo privid. Celo listje breze, ki se je najdlje obdržalo na vrhu drevesa, se je svetilo. Tisto je bila prava jesen.
Nočem trositi pesniških vrstic; ampak je lepo, ko spregovori srce.
Nisem ravno tip človeka za dnevnik; no, všeč mi je misel na pisanje dnevnika, ne pa tudi samo pisanje! Zato imam beležnico, da si zapišem trenutno misel. Nekajkrat mi je celo uspelo napisati v dnevnik nekaj strani, nič osebnega ni bilo, pravzaprav... Ne bom se izpovedovala; če nekomu ali nečemu nekaj zaupaš ali kaj podobnega, še ne pomeni, da si se znebil bremena; vedno vse svoje nosim s seboj, človek se vedno bori s samim seboj. Ni treba, da je človek žalosten zaradi tega, jaz nisem. Ampak včasih čutim... nekaj težkega, spomnim se, kako je bilo pred leti, in bi bilo morda drugače, če bi bili srečni; vendar nismo bili. Človek postane zamišljen. Če bi se stari oče drugače odločil, kot se je; vendar ga je osebna tragedija pripeljala do takšnega konca. Zadnje mesece svojega življenja je bil kot bi »ušel iz Dachaua«. Nikomur nisem pripovedovala o dogodkih iz naše družinske preteklosti, to je naše zasebno življenje... To so stvari, dogodki, ki zadoščajo kot brazgotine; naredijo te bolj trdnega, vendar v sebi vseeno občutiš ranljivost.
To je bila moja tretja neprespana noč... Konec tedna sem namreč »čuvala trdnjavo«, zato je bilo v tej smrtni tišini, ki pustoši po mojem kraju, težko spati – komajda sem zatisnila oko. Včeraj ponoči pa smo gledali Hitchcockov film; ponoči je tako ali tako najbolj primeren čas za Hitchcocka. Ptiči morda niso njegovo najboljše delo, tisti del, ko so ptiči ubili in iztaknili očesi tistemu prodajalcu ptičje hrane, se mi je zdel tako... po eni strani čuden, po drugi pa komičen. Po mojem je bil najboljši igralec, ki je kdajkoli igral v Hitchcockovih filmih, James Stewart. Stari Hitchcock je moral biti nor, ker po Vrtoglavici ni več želel snemati s Stewartom.
Tako, šele popoldne je, pa se že čudni, temni oblaki zgrinjajo nad naš kraj. Celo dopoldne mi je po glavi hodila neka melodija, iz Patetične simfonije od Čajkovskega. Tako je torej, če ti primanjkuje spanca. Čakam, da bo večer, saj podnevi nikoli ne morem spati; že od malega je tako. Komaj sem vstala, mislila sem, da mi bo zrak pomagal, zato sem se odpravila v svoji arestantski pižami okoli hiše. Bilo je skoraj toplo, celih enajst in pol stopinj celzija sem namerila. Potem sem spila skodelico kave, po mislih pa mi je švigala misel o nekem jutru, ko je oče pripravil sobotni zajtrk – pripravil je umešana jajca in skuhal kakav. Za celo prekleto posodo ga je naredil. Vendar smo vsega popili.
Čutim, da je danes s pisanjem konec. Izrabila sem žilico, treba bo nekaj zaužiti, moram se spočiti. Ker pa nočem končati tega vnosa s kakšno čemerno povedjo, prilagam štiri fotografije iz bolj »sončnih« dni, kot pa je današnji dan. In ravnokar se je zabliskalo. Čaka nas deževna noč.
Torino zvečer
Santa Margherita Ligure
