Piatnik

Fotografija: Sončni zahod

Kako sem znova odkrila čolnarski slamnik, ali: Sem vam že povedala o občutku domačnosti?

Če kdaj vidite koga s čolnarskim slamnikom, ga nikar ne zamenjajte za Huckleberryja Finna zgolj zaradi nekaj drobcenih peg! To sem jaz, krucefiks. Zahvaljujoč nesrečnemu ponedeljku je del moje noge videti kot po bitki pri Trafalgarju (stara sablja Nelson bi se s tem strinjal), zato včasih sedim zunaj na stopnišču in užaloščeno srkam svoj dnevni odmerek kefirja. Ay dios mio! Občutek nemoči ni prav nič prijeten!

Toda še preden sem se pričela hudovati nad nogo, sem želela pisati o čolnarskem slamniku. Kdo bi vedel, kaj točno sem se namenila pisati sinoči medtem, ko sta se šla veter in polknica igro mačke z mišjo. Pisanje bom pa vseeno dokončala – za razliko od moje čudovite neskončne tradicije odlaganja skodelic na mizo. Kaj naj povem v svoj zagovor? V mojih očeh je pač vsaka mizica (včasih tudi omara) prekleto odlagališče kozarcev. Dobro, kje smo že ostali... Ah, tako torej, pri slamniku. Morda se spomnite mojega navdušenja nad prastarimi čevlji (pred petimi leti jih nisi našel nikjer, bojda jih je danes ko listja in trave) in onim mélange puloverjem... No, čolnarski slamnik, ki ga uporabljam za delo zunaj, pa je poleg Smith's Rosebud Salve tudi dokaj priročen kos iz moje omare. Če bi se radi izpostavili svetu kot kljukec erste klasse, potem izvolite, zidarska kapica bo vaša najboljša prijateljica. Če pa bi radi uživali v svežem zraku in rahli sapici, ki bo mršila lase, potem vam bo čolnarski slamnik od sile ugajal. In če ga boste nosili kot se spodobi, se pravi zardelih lic, bom celo menila, da ste ljubki. Kakšna je torej zgodba mojega čolnarskega slamnika? Poslušajte tole – pred davnimi časi smo se z vlakom odpeljali na Ptuj, da bi (še zadnjič) obiskali babičino polsestro. Prebivala je v stanovanju nad lekarno, na balkonu je imela hladilnik, pred vhodnimi vrati pa je domoval neznanski kup časopisov. Ljudmile (omenjene polsestre) sicer nismo našli s turbanom iz otirače na glavi, kar je bil dober znak – nisem pa prepričana, da ni bila malce okajena, ko mi je pokazala slamnik za košnjo trave. Pri Ljudmili nikoli nisi zares vedel, če je neka stvar – o zgodbi s flancati iz shrambe bomo še govorili – le videti prastara, ali pa je tudi zares iz 19. stoletja. No, pa kakorkoli že, tisti slamnik sem si zapomnila, čez toliko in toliko časa pa sem v dar prejela svoj čolnarski slamnik.

Poznate čut za domačnost? Ko ste veseli, spontani in naravni, tedaj poznate čut za domačnost. To seveda ni neka filozofija, to je preprosto. Kot na primer neki prevzvišeni pisci, ki iščejo dovolj dober razlog, ki bi jih zjutraj spravil iz postelje; za nekoga drugega pa je dovolj dober razlog že opazovanje graha v njegovih razvojnih fazah. O domačnosti sem pisala že tolikokrat prej... Zadnjič sem tako iz omare po dolgem času potegnila čolnarski slamnik in zopet sem bila tako židane volje, še bolj kot mi je to v navadi. Nekje na neki leseni deski je čakal narezani salamin. Iz lovske koče je dišalo po kruhovih cmokih in golažu. V zraku je dišalo po španskem bezgu. Pod brezo je romantikom zastal dih. Čolnarski slamnik je zame namreč le še en košček domačnosti, ljubezni do življenja in ljudi... Verjemite ali ne, hotela sem pisati o slamniku; no, najbrž pa je bilo to tudi o domačnosti. Sedaj pa mi prosim podajte mojo skodelico darjeelinga.

Dve fotografiji: Sobotno popoldne

Tri fotografije: Lucca

Neločljivi duo: Ferdo in Gorki

 

Kdo pa sta tadva, Ferdo in Gorki torej, ki tako radovedno pogledujeta v mojo smer? No, Gorki in Ferdo sta člana Tusiline razširjene družine, Tusil pa je, kot sem najbrž že kar dostikrat povedala, mačka. Naj te Ferdov radovedni pogled ne pretenta: V resnici je bolj plašen od taščice. Gorki je drugačna; ni boječa, zanima jo vse živo. Skrbno obere pajčevine, ki ji pridejo po poti, splezala pa je tudi že v ptičjo hišico... 

Zgornjo fotografijo sem posnela v prejšnjem tednu, ko sem po dolgem času končno prijela v roke fotoaparat. Vseeno pa je bilo vredno, saj je tisto zimsko popoldne spominjalo na sončen, jesenski dan.

Sedim po turško

Vprašate me, kateri del dneva imam najrajši? Moj odgovor bi bil: Zgodnje jutro, zlahka. Sicer ne trdim, da se zbudim kot ob zvokih Straussove Alpske simfonije, in vendarle je občutek kar podoben. Oh, ti! Saj veste, kaj pravijo – Po jutru se dan pozna! Pa da ne pozabimo naslednjega pregovora: Rana ura – zlata ura! Najprej si pripravim skodelico črnega čaja, ker sem zelo žejna oseba, za vodo pa tako ali tako velja, da še za v čevelj ni dobra. Ha, ha. Ta navada, pa tudi ljubezen do črnega čaja, izhaja še iz tistih časov, ko smo s starimi starši ob šestih zjutraj pili čaj, jaz pa sem medtem sedela na njunem zaprtem kaminu. To se mi je priljubilo, a danes... je zame to nekaj daljnega. Kar tako, kot blisk, švignejo ti spomini skozi moje misli. Nato je čas za umivanje obraza z navadnim milom, občasno s hamamskim milom. Glejte, v meni je prisoten nekakšen... prastari duh, bi temu lahko rekli, ki občuduje hamamsko kulturo. Navsezadnje sem zjutraj v najboljši harmoniji – duhovno in telesno. Zajtrk preskočim, saj me upočasni. Takoj si zaželim, da bi bilo poletje ali pa vsaj pomlad; da bi zopet sedela nekje v italijanski kavarni in opazovala mimoidoče. Takšne počitnice, kjer želijo ljudje zgolj uživati in posedajo po kavarnah, srkajo kavo ali čaj, oz. karkoli že, in opazujejo ljudi, ki gredo mimo, so mi pisane na kožo. Kamorkoli že me vodi pot, vselej odnesem s seboj košček tistega kraja. V tem primeru si še vedno lahko živo predstavljam prenekateri dan v Italiji... Denimo nekega poletnega jutra v Perugii. Nad menoj so zeleni dežniki; pred vhodnimi vrati kavarne visi plakat z veliko mero kave Lavazza; pijem tisane. Jutro mora biti nepozabno. Moram povedati, še raje pa imam poletna zgodnja jutra. Poleti prav tako pijem svoj najljubši čaj, le da sedim na stopnišču v zgodnjih urah. Poleg tega pišem, od tam, kjer sedim, pa imam krasen razgled na Jamnik... Skoraj vsak dan. Kot lahko vidite, v prid zgodnjega jutra govori pravi arzenal nekih delcev. Kdo bi si mislil, da lahko nekaj drobnega, kot je pogled, uprt v fes, ki visi na steni, sproži cel plaz razmišljanj o nečem tako hitro minljivem? Jaz si ne bi, a se je izkazalo drugače.

Prijetno na pogled, prijetno na dotik

Naslov fotografije, II.

Večerja pri Zlatem volu

Dež je lil kot iz škafa, ko smo se nekega večera v prejšnjem tednu iz našega hotela odpravili čez most, da bi povečerjali. Večer poprej, ko smo večerjali v hotelu, smo namreč na drugi strani brega opazili vinski hram z restavracijo; svetleče zelen napis na hiši, ki ima svoje mesto poleg Lehárjeve vile, nas je vabil, naj se kar oglasimo. Cmoki z ledvičkami v našem hotelu nas niso prepričali, naslednjega večera smo se tako odpravili na drugi breg... Tu pa smo našli dragulj, imenovan tudi Zlati vol. Pri nas večerjamo ob devetih ali desetih, tu večerjajo pa očitno že ob sedmih - in za naš pozen prihod smo si seveda prislužili vse občudovanje »zlobne mrhe«, neke natakarice, ki nas je cel večer obmetavala z zlobnimi pogledi. Vendar pa smo zaradi šmorna in prijaznosti vseh ostalih pri Zlatem volu večerjali vsak dan.

 

Bad Ischl, ki sem ga sprva poimenovala tudi avstrijske Karlovy Vary, navsezadnje ni bil avstrijske Karlovy Vary. Srce Bad Ischla predstavljata Kaiservilla in restavracija Franza Lehárja. Bad Ischl je bil v preteklem času znan kot kraj, kamor se je zgrinjala avstrijska smetana, med drugim tudi cesar Franc Jožef in Elizabeta; poletja sta namreč preživljala v t.i. Kaiservilli, ki je obdana z obširnimi travniki in gozdom. Tako kot Hohenwerfen, o katerem bom govorila kasneje, je tudi Kaiservilla operirana zasebno. Kaiservilla ni lovski dvorec. Je samo še en cesarski dvorec v množici; so se mi pa zdele zanimive lovske trofeje Franca Jožefa - stene dvorca so namreč posejane z rogovji gamsov, nekaj pa je tudi nagačenih gorskih živali in ptic. Poleg tega smo si ogledali še cesarjevo lovsko opravo in končno so se mi odprle oči... Svet pohodnih čevljev in planinske kulture se je spremenil. Gojzerji, ki jih pri naši nadmorski višini nosim že več kot deset let, ko se odpravim v gozd, ali kaj podobnega, so očitno stvar preteklih obdobij... Hm. Ogled zasebnega dvorca pa ima tudi slabo stran. Vprašate me, kakšno? Naj vam navedem nekaj možnosti; v skupini si z nekakšnimi ljudmi, ki na žalost ne poznajo osnovnih pravil hoda v skupini; mislim, da je eno od teh pravil tudi prepoved brcanja peska v koleno, ki gre majhnim, nevzgojenim mulcem prav dobro od rok; poleg tega pa si prisilijen poslušati razne napihnjence, ki nikoli ne izpustijo priložnosti, da se pohvalijo in spregovorijo z vodičem - gre pri tem morda za kakšne skrivnosti? Prav vse možnosti so pravilne.

Pa kakorkoli že, namenimo nekaj vrstic še kavarni in restavraciji Franza Lehárja. Ta objekt, kot je vidno na fotografiji, se nahaja v parku. To ni le restavracija, pač pa tu prirerajo tudi razne gledališke in operne predstave. Madžarski skladatelj Lehár je namreč prav tako počitnikoval v Bad Ischlu; tedaj je prebival v hiši, ki smo jo že zgoraj omenili (Lehárjeva vila). Njegovo preživljanje poletja v Bad Ischlu najbrž ni bilo naključno, saj je poleti sem prihajala, kot smo že prej povedali, avstrijska smetana; tako si je Lehár utrl pot med višje kroge.

Salzkammergut je idiličen, tako trdi marsikdo. Saj je res; le kdo bi se lahko uprl goram, jezerom in vasicam in mestecem, kot sta St. Gilgen in Hallstatt? Ne pozabimo, da je v poletni vročini prijetno sedeti ob jezeru, kjer je prijetno toplo tudi na lep dan. Kljub vsej tej jezerski zapeljivosti, ki jo ponuja Salzkammergut, pa sta mi bila veliko bolj všeč grad Hohenwerfen in muzej bivalne kulture na prostem, ki leži nad Mondseejem. Do gradu Hohenwerfen (izven Salzkammerguta) pelje nekakšna zobata; in če nisi vkleščen v kabino s skupinico obiskovalcev, ki kar ne nehajo vpiti "Francesca! Francesca!" in "Dove! Dove!", vožnja do gradu mine kar hitro. Hohenwerfen je kot orel - na vrhu vzpetine in v objemu gozdov bedi nad okolico in preži na morebitne vsiljivce. Nič čudnega, da so tu snemali tudi tisti špijonski film z Eastwoodom in Burtonom. Po gradu, ki sicer nima pohištva, rekvizitov za mučenje ljudi pa ne manjka, nas je vodila punca v srednjeveški moški opravi. Videti je bila kot Robin Hood s krivimi nogami. Po kakšni uri ogledovanja smo splezali tudi na najvišji stolp po lesenih stopnicah in se ozrli naokoli; kakšen razgled je bil to! Videli smo daljne hribe, veter nam je mršil lase... V Baedekerju so zapisali: Na gradu Hohenwerfen čudovito prikazujejo polete ptic ujed; kar sem sama videla, pa sta bila dva jastreba v kletki in neslaven polet sokola, ki ga tako nihče ni opazil.

Mondsee, še eno od slikovitih mestec, ima dobro kavarno z dobrimi ribezovimi rezinami. Poleg ribezovih rezin pa ima Mondsee tudi stare kmečke hiše; le-te se nahajajo na travniku nad mestom. Muzej bivalne kulture na prostem zajema več objektov, med drugim tudi mlin, kmečko hišo, muzej starih poljedelskih strojev in še eno kmečko hišo z nekakšno dimnjačo, ki je obenem tudi srce muzeja. Podobnosti z našimi starimi kmečkimi hišami ne gre zanikati, to je navsezadnje enak prostor. Tudi lepo je bilo videti, kako je gospodinja, oz. oskrbnica te hiše, zakurila v peči; bilo je tako domače. Hiša je primer bavarske vse-v-enem hiše, kjer je dim potoval od sobe do sobe namesto po šipovniku; dimnjača je tako omogočala dimljenje klobas in podobnega, ogrevala je pa tudi domače in živali.

Prvi dan počitnic prespiš. Če pa naročiš cmoke z ledvičkami, potem se zbudiš sredi noči in tuhtaš, koliko časa še ti bo slabo; vse dokler po eni uri ne zaspiš nazaj in te ob pol sedmih zjutraj zbudi vlak. Tako je, če spiš v središču mesta. Sliši se, kot bi nekdo vlekel smetiščno kanto po ulici. In ko po jutranjem čaju sediš v lobiju z umetnim kaminom, se kar nekako potolažiš... Pa četudi zunaj še zmerom dežuje.

Zavojevati Lucco

Zadnji večer v Lucci. Sonce je utonilo, obzidje starega mesta je zasijalo v soju drobnih luči. Ohladilo se je, potegnil je rahel piš vetra. Smo na večerji v restavraciji nasproti gledališča; med nami in teatrom je manjši trg s kipom italijanskega narodnega junaka, Garibaldija. Restavracija je kmalu polna gostov, sliši se pogovor. Nato zagorijo sveče in naše brbončice vznemiri vonj po zelenjavni juhi, pravkar postavljeni na našo mizo. Natakar me vpraša »Ali bi?« in postavi dodatno žlico na mojo stran. To ni bil edini primer, da me je natakar ogovoril po francosko; že v hotelskem baru me je barman pobaral v francoščini, ko sem naročila tisane. Ne spomnim se, da bi izgledala kot kakšna Monique, zato se mi vprašanje, čemu so me zamenjali s Francozinjo, ne zdi tako neumestno.

Lucca bi bila lahko za florentinskega popotnika nezanimiva, je pa vkljub temu lepo izhodišče za obisk manjših krajev, kot sta na primer Collodi in San Pancrazio. Že samo vasica S. Pancrazio leži v naročju Lucce, oddaljena je le nekaj minut. Za razliko od preostalih vil Lucce, ki se nahajajo v bližnji okolici, je edinole vila Grabau videti obiskovalcem prijazna. Naj pojasnim: Četudi je vila odprta za javnost, bi napis »Private« in zarjavela vrata lahko delovala neprijazno. Pri vili Grabau pa je bilo prav nasprotno - skozi visoka vrata si lahko videl dolgo pot, na obeh straneh obdano z lovorjevim grmičevjem. Tudi v zraku je dišalo po lovorju. Vila Grabau je najbrž ena tistih starih gospoščinskih posesti, ki so danes, podobno kot drugod, v zasebni lasti kakšnega bližnjega sorodnika; ker pa je vzdrževanje vil in dvorcev pravi luksuz, si z odprtjem vile za javnost povrnejo nekaj tistih stroškov. Tipična Italijanka s črno obrobljenimi očmi nas je popeljala po pritličju; notranjščina vile je urejena v neoklasicističnem stilu (kaj bi si o tem mislil Schinkel?), sama stavba pa baje sega v 16. stoletje. Morda so prostori urejeni nekoliko neskladno, pa človek kaj hitro pozabi na to; dežniki iz prejšnjih dveh stoletij ležijo na mizi za biljard, tudi knjižnica je skromno urejena z nekaterimi deli (kolikor sem uspela pogledati) G. Sand in Julesa Verna. Kot nam je pripovedovala vodička, je vilo (v 19. stoletju?) kupil nemški bankir kot poročno darilo svoji ženi, hčerki diplomata. Ker pa nista imela otrok, je vila pripadla nečaku - staremu očetu sedanjih lastnikov. Po ogledu hiše je na vrsti sprehod po parku. Sprehod deluje blagodejno, to je nekaj, kar boža dušo. Na drugi strani vile so v dveh vrstah postavljeni lonci z limonovci, nato pa nas pričakajo poti; nekatere vodijo v gozdiček, druge k »zeleni hiši«. T.i. »zelena hiša« je stavba, kjer so se v notranjščini na stropu razrasle ovijalke in podobne rastline. Vila stoji na lepem koncu; park se bohoti kar na devetih hektarih; ponuja skrite kotičke, kamor se človek lahko umakne v vročih poletnih dneh.

Pot nas vodi v vasico Collodi. Carlo Lorenzini, avtor Ostržka, si je od te vasice »sposodil« psevdonim. Avtor je bil s tem krajem tudi sicer povezan, saj se je tu rodila in odrasla njegova mama, pa tudi avtor sam je v Collodiju preživel del otroštva; sem se je kasneje vračal na obisk k družini svoje mame. Nikar pa ne zanemarimo vile in vrta Garzoni. Družina Garzoni je bila nekoč izgnana, poiskala si je zavetišče v Lucci; nato pa se je za časa mestne državice Lucce ponovno zavihtela v vrh. V vasici Collodi so si dali zgraditi vilo, ki je znana tudi kot Vila stotih oken in sega v 17. stoletje. Bolj kot vila, zaradi prenove trenutno zaprta za ogled, me je pritegnil baročni vrt. Pritegnile so me terase, fontane, labodi in race, bambus in palme, kipi s pomenljivimi pogledi...

Vrnimo se nazaj v Lucco. Naš hotel je hitro pridobil na sumljivem slovesu; kako naj si sicer razlagamo dejstvo, da je bilo tu nenavadno veliko »poslovnežev«? Pomislite, nekega večera smo večerjali v hotelu; posadili so nas k mizi v kotu. Ves večer so prihajali moški v oblekah, nekateri v dvojcu, drugi pa sami. To bi si lahko tolmačili po svoje, če ne bi v našem kotu sedel tudi rabin, ki je za večerjo pojedel veliko skledo sadja in manjši krožnik solate. Sicer pa je bilo prve dni v hotelu kar nekaj ameriških turistov - opustošili so tako hotelski bar, kot tudi kuhinjo. Opazovala sem neke Američane pri sosednji mizi; bili so presenetljivi. Pojedli so testenine in piščančja prsa, za glavno jed so pa pospravili še ribo in meso, pečeno na žaru. Imam morda majhen in skromen želodec? Sama namreč komajda pospravim krožnik testenin.

Na naš drugi večer v Lucci smo se odpravili na večerjo v staro mestno jedro. Šli smo po manj obljudeni poti, naposled pa smo po ozki ulici prispeli do enega večjih trgov; Puccinijeva hiša je bila samo streljaj oddaljena. Nasproti Puccinijeve hiše je Puccinijeva restavracija; notranjost lokala ima romantičen pridih, poslušali smo Madamo Butterfly. Kot vemo, Italija ni ravno gurmanska dežela... Povečerjali smo ocvrte kalamare in rakce. Morda je to družinska restavracija; starejši gospod je sedel na robniku pločnika pred Puccinijevo hišo, potoval je med domom in restavracijo. Tudi eden izmed natakarjev je bil najbrž domači; videla sem ga, kako je šel v hišo nasproti po krožnike in jih prinesel nazaj v restavracijo.

No, no, saj ni tako hudo! Konec tedna so Lucco, pa tudi okoliške kraje, zajeli temni oblaki. Pričelo je deževati. Upočasnjeni od dežja, smo si na poti ogledali kar nekaj nasadov smrek in cipres; teh je na poti iz Lucce proti Pratu, pa vse do Emilie-Romagne nemalo. Po vrnitvi domov je še vedno lilo kot iz škafa, komajda smo znosili bagažo do hiše. Po razpakiranju smo si naposled privoščili hladen narezek. Sklepna beseda: Naš ritem je povsem zamešan.