Piatnik

Kaj pa išče?

Mišelovka

Prejšnji teden sem našla edino fotografijo naše prve mačke. No, seveda smo imeli veliko teh prikupnih, mehkih zveri, a je bila prav ta tigrasta mačka zaslužna za nadaljevanje našega mačjega klana. Kot so mi doma povedali, sta jo starša prvič videla nekega zimskega dne med kidanjem snega... Torej sta jo nahranila in ostala je pri nas. Rada je sedela na klopi in opazovala skozi okno, kaj se dogaja na oni strani brun. Pravzaprav se je niti ne spomnim tako dobro... Imela je tudi nekaj mladih, med drugim tudi sivo tigrasto mačko, ki je svoje življenje preživela pri naši hiši, ko smo se pred dvema letoma vrnili iz Toskane, pa smo jo celo našli negibno na stopnicah. Ta lepa, siva tigrasta mačka je našla udobno bivališče nekje pod streho naše drvarnice. Po dolgem času smo tu prvič zagledali njene mladiče, med njimi je najbolj izstopal močan maček, ki sem ga kasneje vzela za svojega in ga imenovala Murat. Na vrhu ušes je imel ljubke vršičke. Kmalu se mu je pridružil še maček iz druge generacije, Artur. Črni Artur je bil težko osvojljiv, bil je pravo nasprotje Muratove mehke duše. Njun nagon ju je po enem letu in pol premagal in tu se zgodba konča – nekega jutra ju ni bilo več na spregled, izginila sta v gozd.

Pa če preskočim v današnji čas... Naša soseda, sicer malomarna skrbnica, je pred manj kot dvema tednoma dobila mačko. Mačka ji je že prvo noč pobegnila čez balkon naravnost v gozd, kjer se je skrivala dva dni. Kmalu je njeno mijavkanje pritegnilo še mojo pozornost. V začetku tedna sem šla tako v sosednjo sobo, da bi vzela nekaj iz garderobne omare; ozrla sem se skozi okno in zagledala tisto progasto drobno bitje. Živalca je bila skoraj podhranjena. Potem sem potrebovala dvajset minut, da sem jo pridobila, in od tistega trenutka je bila moja in cele tri dni se je držala naše hiše in tekala za menoj. Ni bila kdo ve, kako lepa mačka, njene proge so spominjale na dimastega leoparda... Mogoče je bila prej grda, vendar me je začarala. Mačke so najbrž moje najljubše živali in če ima maček zanimivo osebnost, mi je vseeno, pa četudi mu manjka pol repa. Pri mačkih mi je najbolj všeč to, da niso podložni. So čudoviti in vedno hodijo ob tebi. Mačke nerada držim v naročju, raje jih gladim po hrbtu, najbolj ljubi pa so mi tisti mački, ki se sploh ne pustijo držati v naročju.

Prejšnji teden smo tudi mi dobili mačko, še poimenovali je nismo, pa je že naredila črto. Bila je bela, pod vratom pa je imela nekakšen črn kvadratek. Včasih še vedno mislim na ono drugo mačko, ki jo je soseda potem dala dvema mladima puncama iz naše vasi... Tudi njima je pobegnila. Kasneje sem izvedela, da sta jo hoteli poslati na kastriranje. Jezna sem, če naj povem. Na sosedo, ker ni skrbela za mačko, in zraven še na tisti dve punci, ker je nista znali osvojiti; bentim še na svoji stari sablji, razlog je naša pobegla mačka. Nekateri sosedje se obnašajo kot trop primitivcev.

Pa še nekaj iz današnjega dne – okoli naše hiše se že nekaj mesecev klati črna mačka. Danes smo jo nahranili, potem pa sem jo še nekaj časa gladila po hrbtu. Seveda je kasneje odšla po svoje, še popoldne sem jo opazila, kako je lovila sredi travnika... Upam pa, da se zjutraj vrne.

Maestri del Gusto

19 avgust 2009

Najprej nisem vedela, kako naj začnem, ko pa sem dovolj dolgo vdihavala vonj Mousonovega parfuma, so se moje misli naposled same preusmerile nazaj na počitnice. Naša spodnja soseda si je vzela prosto popoldne, zato nas nadleguje s košnjo miniaturne trave, po kateri potiska marsovsko navdahnjeno kosilnico, pri nas imenovano tudi – kamnolomnica, saj jo je že omenjena soseda nekoč zapeljala v kamenje, tako dolgo je mlatila ubogo travo. Torej sedaj sedim v sosednji sobi, kjer imam tudi garderobno omaro. Pogled na gozd je čudovit, hlad in tišina pa sta omamljujoča.

Včeraj zvečer smo se vrnili domov, bili smo na počitnicah. Obiskovanje muzejev me je utrudilo, ostaja le še sla po raziskovanju novih krajev. Nismo vedeli, kam bi šli. Pravzaprav smo se cel mesec pričkali, nazadnje pa izbrali točko, o kateri nismo nikoli razmišljali. Piemont, to je zanimiva pokrajina, vinorodna in tartufarsko rodovitna. Stanovali smo v Torinu, bilo nam je lepo. Turiste bi lahko preštela na prste ene roke. No, v našem hotelu jih je sicer bilo nekaj, a se nismo dosti srečevali... Je bil pa ta hotel res špica. Prvi receptor je govoril s francoskim naglasom, povedal nam je, da gre na dopust v Cortino d'Ampezzo; drugi receptor, Giulio, pa ni imel pojma o internetu. Lobi je hladen in tih. Zajtrkovalnica je ogromna, z nekakšno kristalno svečo in mozaikom v sredini stropa. Zajtrk je bil dokaj dober, a se s tistim v Innsbrucku ne more primerjati... Tam si dobil za zajtrk vse, kar ti je srce poželelo, tu pa strežejo le čisto klasiko, to so umešana jajca s slanino, maslo, marmelada, ter čaj in kava. Enkrat sem hotela poskusiti tudi košček hrenovke, a je bilo videti, kot da preživlja morsko bolezen.

Vzela sem tudi slamnik z rdečim trakom, a ga nisem nosila. Niti enkrat! Mislim, počutila sem se smešno. Sem pa videla nekoga, ki je nosil fanny pack... Kar sesuvalo me je. Skratka, raje se ustrelim v nogo, kot pa nosim fanny pack.

Kljub temu pa nečesa še vedno ne razumem: zakaj se stari sablji vselej muzata nad mojim redom v kovčku in omari in moji negi? Na kaj pa namigujeta? Kaj se nihče ne spomni, kaj je pel Maurice Chevalier v pesmi? 

In če se vrnem k Torinu... Tu je dosti zanimivosti, palač, trgov in podobnega. Za vsakim vogalom je kakšen trg s starimi hišami, kavarnami in kipi konjenikov. Postala sem gurmanski entuziast. Na prvi večer smo jedli v restavraciji Stars & Roses, ki je opremljena v rdeče-črni kombinaciji. Pila sem Toma Collinsa in pisala na hotelski papir. Beležnico sem pozabila doma, zato sem si vsak večer pomagala z raznimi papirčki in prtički. Restavracija Stars & Roses je tisto, kar bi nekdo lahko označil kot »romantično«. Vendar ni dovolj romantična, ker ni na pravem mestu; skrita za vogalom kavarne Roma già Talmone prej spominja na klasično restavracijo. V tej restavraciji smo večerjali dvakrat, drugikrat sem tu jedla odlično cremo catalano.

Spomnim se, kako je Fouche nekega večera naročila mineralno vodo, a sprva ni vedela, da je z mehurčki; potem jo je pretresla in voda je skorajda eksplodirala. Meni se je nekaj takšnega zgodilo pred enim mesecem, ko smo se nekam peljali. Na steklenički Orangine je pisalo „Pretresi me!“, torej sem jo pretresla. Ker pa sem jo nazadnje pila pred kakšnimi stotimi leti, sem pozabila na mehurčke; steklenička Orangine je izbruhnila in me zasula s prečudovitim slapom v obliki tisočih mehurčkov. Moj ipod se je kar namakal.

Mislim, da sem se najbolj veselila obiska Egipčanskega muzeja, ki pa na koncu name sploh ni naredil posebnega vtisa. Po pomembnosti je menda takoj za kairskim in londonskim muzejem. Omembe vredna, tako si drznem trditi, je velika dvorana v prvem nadstropju, kjer so ob stenah v črnem in s tisočimi lučkami razspostavljeni kipi. Velika egipčanska civilizacija tu pride do izraza, končno sem lahko občutila njihovo gradnjo in čut za estetiko. Zahi Hawass bi bil ponosen.

Nekaj ulic nižje od Egipčanskega muzeja se nahaja Museo Nazionale del Risorgimento, nasproti le-tega pa biblioteka. V tej okolici se nahaja nekakšen sklop muzejskih ulic. Tako sem v začetku prejšnjega tedna okoli poldneva stala pred muzejem, nakar se obrnem nazaj, da bi odšla, in kdo je stal le tri metre proč od mene, pred vrati biblioteke? Dostojevski. Ali pa vsaj njegova reinkarnacija! Seveda nisem stala in zijala vanj; spogledala sva se, potem sem se obrnila in odšla. Če to ni bilo čudno srečanje... Tip je bil res tako podoben Dostojevskemu, bilo je, kot bi gledal pisatelja samega. Zdi se mi, da sem ga srečala še pri Primgepoi, čeprav nisem prepričana. 

Tistega večera sem prvič pisala na prtiček kavarne Roma già Talmone. To je kavarna z zgodovino in nadutimi natakarji. Pravzaprav je tudi nekakšna samopostrežna. Ti si izbereš kanapeje in podobne prigrizke, ali pa slaščice, sladoled, itd., itd., oni pa zaračunajo porcijo. Fouche je pobrala šila in kopita in se pridružila Sombreru zunaj pri mizici, meni pa naprtila pijačo. Stari foter pri točilnem pultu je neznansko grdo gledal – kot bi koga ubil, ali kaj jaz vem. Najprej sem naročila eno kokakolo. Stari jo je odprl, jo potisnil proti drugemu natakarju, ta pa jo je natočil v kozarec, se nasmehnil in me odpravil s »prego«. Očitno je pri naši mizi nastal nesporazum, ko se je oče odločil, da bo namesto piva ali švepsa tudi pil kokakolo. Vrnila sem se še po dve kokakoli, da bo volk sit in koza cela. Star leseni ptič me je pogledal kot kriminalca in se naperil: »Še eno? Tri? Eno sem že dal, potem še eno, a še eno?« Mislim, gonil je eno in isto kot pokvarjena plata. Ampak njihov sladoled... Huh. Ženska mi je naložila limonov sladoled v posebno skodelico in ga pomazala, da se je povsem prilegal skodelici. Kakšen odličen sladoled s kozarčkom mineralne vode... 

Taisti dan smo obiskali tudi muzej kinematografije, ki se nahaja v visoki stavbi, imenovani Mole Antonelliana. Slednjo so pričeli graditi v devetnajstem stoletju, bila naj bi sinagoga. Iz tega je nastalo nekaj res čudovitega. Ko zakorakaš po dvoranah, si očaran. Razstavili so razne trike in optične iluzije; pa stare snemalne kamere in veliko primerkov fotografskih aparatov še izpred stotih let, kar me je čisto navdušilo. Nato pridejo na vrsto razni kostumi, ki so jih v znanih filmih nosile zvezde, pozabili pa niso niti na odlomke iz filmov... Na paleti slavnih zvezd je bil celo Omar Sharif kot Jurij iz Doktorja Živaga – to je eden mojih najljubših filmov. Za vogalom pa kostum, v filmu o Lawrenceu Arabskemu (moj najljubši film!) ga je nosil prelepi Peter O'Toole. Kako privlačno je hodil po puščavi v tem kostumu, njegova postava se je po pesku gibala tako spretno, zdelo se je, kot da se bo ravnokar prelomil.

Eno nadstropje višje pa smo lahko videli ogromno plakatov – še nikoli nisem videla toliko filmskih plakatov na enem mestu. Imeli so celo plakat filma Pojmo v dežju! Od vseh stvari se mi je celo pričelo vrteti. Končno smo se premaknili v drugo dvorano, kjer smo si na rdečih stolih leže ogledali film iz starih časov.

Naslednje dni smo se fijakali po Piemontu. Najprej smo se odpeljali v malo mestece Govone, kjer je edina tekočina škropilo, ki ga lahko kupiš v kmetijski zadrugi. No, vsaj tako smo na začetku mislili. S palače na vrhu (Castello Reale di Carlo Felice di Casa Savoia) smo občudovali sosednje hribe. V tistem času dneva je bila na vrsti siesta, edina (?) trgovina z živili v mestu je bila zaprta; k sreči pa smo našli eno trgovino na poti do mesta Casale Monferrato. Tudi Casale Monferrato je očarljiv kraj, le da je tu povsod kakšna kavarna. Stare mestne luči, ki jih tu ne manjka, so mi bile še posebej všeč. Najraje obiskujem kraje s starimi mestnimi lučmi, saj te ustvarijo lepo vzdušje.

Mislim si, da so bile to bolj ležerne počitnice, kot pa kakšen pravi, aktivni dopust. Večino časa smo razmišljali o tem, kje bomo večerjali. Nekega čarobnega večera je oče nekje izbrskal fantastično restavracijo Caffe Torino s presranim natakarjem, ki sploh ni bila daleč od našega hotela. To je ena tistih fantastičnih restavracij, kjer lahko izbiraš samo med vinom in mineralno vodo, medtem ko se utapljaš v tisočih prtičkih... V takšnih restavracijah se ne počutim udobno. Ne prenesem tisočih prtičkov in dolgih prtov, ki se vijejo okoli nog, še manj pa sem navdušena nad težkimi stoli, ki jih ni mogoče premikati. Testenine seveda niso bile slabe, pohvaliti pa moram še njihovo čokoladno torto, ki ima izvrsten okus.

Med drugim smo v bližini hotela odkrili še eno restavracijo, imenuje se Primgepoi. Potem smo sem zahajali vsak dan, ker je bilo tu bolj sproščeno vzdušje. In prav na naš prvi večer v Primgepoi, smo naleteli na družino, ki je tudi stanovala v našem hotelu. Foter je bil neznansko zoprn – pajac si je celo drznil prižgati cigaro, da čudovitih vonjev, ki jih je ta cigara razpršila po vsej ulici navzdol, sploh ne omenjam... Majhnega psa pri sosednji mizi je skoraj zadušilo. Cigare mi pravzaprav smrdijo. Meringata ni bila več meringata. Čudovite dagnje z basmati rižem in karijem so izgubile svoj okus.

Ker je bil v soboto nekakšen praznik, smo se odpeljali v Švico, kjer pa me je skoraj povozil turistični vlakec. Zgodilo pa se je takole. Bili smo torej na kosilu v Luganu. Vreme je bilo čudovito, nebo brez oblačka. Napisala sem nekaj razglednic in se odpravila proti pošti, ta se je nahajala nasproti trafike, tedaj pa je pripeljal turistični vlakec in me skoraj povozil. Kaj je bilo to? Uh. Ko smo šli k jezeru Lago d'Orta, je po zakotnih uličicah kraja Orta San Giulio tudi vozil turistični vlakec... Kaj je s temi vlakci? Menda tudi po Bledu eden vozi.

Na naš predzadnji dan smo šli na dolgo vožnjo ob obali Ligurije. In končali v slikovitem mestecu Santa Margherita Ligure s kupom mušjih kakcev na vetrobranskem steklu avtomobila in z melodijo La cucarache v naših ušesih, ki se kar ni nehala ponavljati. Torej, Santa Margherita Ligure. Stavbe v pastelnih barvah, velikanske buče pri zelenjavarju... Pa ta hecna, čudovita restavracija. Jedla sem mečarico na nek čuden način. Ko mi je natakar prinesel krožnik, ribe sprva ni bilo nikjer videti; nato pa sem pod kupom paradižnika in kaper naposled odkrila drobcen kos ribe, zalite z vinom. Riba sicer ni bila kdo ve, kaj... Ampak tisto, kar nam bo ostalo v spominu, je napitnina. Napitnina je pač všteta v račun, tudi če se natakar obnaša kot rit; v tej restavraciji pa so nas dobesedno obrali.

Zdi se mi, da riba ni prava, če ne okusim vsaj ene kosti. Mislim, za nami je sedel nek par, ki je naročil ribo. Seveda sta prej pojedla že kakih deset drugih jedi, riba pa je najbrž pomenila nekakšen posladek. No, in natakar jima je odstranil čisto vse kosti, pravzaprav je oskubil vso ribo, njima pa je ostalo samo belo meso. 

Tako smo se v ponedeljek vrnili domov v naše kraje z zelenimi travniki, bujnimi drevesi in nepozabno suho salamo. Nazaj grede smo se ustavili še v Vicenzi na kosilu, ker pa je bil čas sieste, so bile ulice prazne, pa restavracija, kjer smo kosili, tudi.

♣

Kratke notice

Danes sem prejela razglednico iz Odesse, ki mi je polepšala dan. Točno ob desetih zjutraj pa sem tudi stala na pragu novega risarskega obdobja. Seveda pa ni šlo brez neprijetnosti. Tako me je v knjigarni zagrabil nekakšen kašelj, mislila sem že, da me bo kdo vprašal, če imam »slučajno« tbc.

Kakorkoli že, še preden začnem pisati o tem risarskem obdobju, bi rada povedala, kako sem si v petek dopoldne oblekla moj naj. puli in kavbojke in šla čisto na vrh slemena. Vreme je bilo tako čudovito, nisem hotela zamuditi ene same minute tega prelepega dne! Najprej sem hotela skicirati, a me je na vrhu pričakal nek poseben prizor, kot iz Kavčičeve slike. Tam so bile torej ovce. Bilo je tudi drevo, nizke veje so se raztezale v neskončnost. Manjkal je samo še kakšen antični kapitel, ali kaj takšnega. Da bi prišla bliže temu idiličnemu razpoloženju, sem se morala preriniti skozi nekakšno grapo. In ravno pod tisto hišo, kjer nekaj gradijo, so se za ogrado očitno pasli konji, ki so se mi po petintridesetih minutah radovedno približali. Priznam, serec je bil lep. Nazadnje sem se vdala: odšla sem domov po fotoaparat. To je bila dobra ideja, saj ni trajalo dolgo, pa so jo ovce oddrobile na drugi konec.

Tudi prejšnji teden sem si zapisovala – le da v očetovem sadovnjaku. Sedela sem na škarpi. Tista drevesa v daljavi, to so jeseni, pravzaprav, so bila videti, kot bi jih prekril srebrn sij, tako so bila obsijana od sonca. Nekaj čarobnega je bilo v tem... No, želela sem govoriti o novem risarskem obdobju, pa sem to raztegnila v opisovanje pokrajine. 

Hiša metuljev

Uvodi so, kot kaže, moja šibka točka, a mi moja muhasta muza tokrat ne bo preprečila pisanja! Pet dni, ali nekaj takšnega, je že od tega, kar so se glavoboli ponovno začeli, zato imam sedaj (skorajda) vsak dan priložnost, gledati v strop. In da bi me moji dve stari sablji nekoliko razvedrili (ali odvrnili od misli, da se vključim k najbolj zavzetim sabljačem in nataknem na prekleto floreto tistega nadležnega očetovega prijatelja, ki misli, da je vse, kar pove, smešno), smo se v soboto odpeljali v malo italijansko vasico po imenu Bordano, kjer domuje hiša metuljev. Moram priznati, zamisel o izletu ni bila slaba... V nekakšnih rastlinjakih vlada precej svoboden režim, prikupni metulji v mavričnih barvah in papige uživajo popolno harmonijo; da pa bi bili trenutki še bolj popolni, je nek metulj dvakrat naredil postanek na mojem hrbtu, kar me je seveda razveselilo.

Iz arhivov

Jagodna torta, ki sva jo naredila z očetom poleti lanskega leta.

Lovilec sončne svetlobe

Teden je minil v znamenju umetniško naravnane fotografije in moram priznati, kakšen užitek je to - ujeti pravi trenutek!! 

Lep pozdrav in dober večer rižev narastek...

Zimski bluz. Včeraj se me je lotila zimska melanholija. Oooo! Legla sem na posteljo in celo uro tiščala glavo v blazino. Zunaj pa toliko snega. Potem je spet snežilo. Oooooh! Kamorkoli se ozrem, povsod ta usrani sneg. Kaj bi dala, da bi bila pomlad in bi šla lahko sedet pod drevo! Brat knjigo, razmišljat, karkoli že. Še mesec ali dva, in nato se bo ta ljubki, beli sneg nekam ščistil.

Še v nedeljo sem bila tako vzhičena, ker sem prenovila spletno stran in to, kar skakala sem od sreče in si požvižgavala stare pesmice, danes pa mi to vreme kazí mojo dobro voljo.

Mama mi je kupila majico s kratkimi rokavi v rumeni barvi. Mislim, s pravimi kratkimi rokavi, ne takšnimi, ki segajo samo do polovice ramen, ali kaj jaz vem. V kanarčkasto rumeni barvi in dobro se mi prilega. Ta majica v kanarčkasti barvi me divje spominja na dva kanarčka, ki sem ju imela pred več leti. Imela sem tudi papigo (eno tistih pisanih), a je poginila medtem, ko sem bila v Franciji na počitnicah. No, tista dva kanarčka sta se ves čas tako lepo guncala v svoji kletki, ki sem jo včasih postavila na okensko polico, da so sončni žarki nežno prodirali skozi zaveso na kanarčka in videti je bilo, da jima ni hudega.

Nekoč sem že imela neko super majico s kratkimi rokavi, bila je šempionova, v bež barvi. Kupili so mi jo takoj v šestem razredu, ko sem prišla na novo šolo. Nosila sem jo pet let, najprej v šoli, nato doma, potem pa je nekega dne postala tako hudo zdelana, da ni bila več uporabna. Nekaj takšnega, če se prav spomnim, je bilo tudi z očetovimi leviskami. Kdo ve, kdaj jih je nosil, vendar jih je nato nosil samo še doma, kot jaz tisto majico.

Na prvi pogled se zdi, da nisem zahtevna, kar se oblačil tiče, ampak to ne drži najbolj. Rada nosim enobarvna oblačila, razen, če je kakšen čudovit cvetlični vzorec. Poleti najraje nosim hlače na rob in razne jopice. Pozimi in zgodaj spomladi pa pulije, po možnosti v črni barvi, čeprav imam tudi rdeč puli, a ga ne nosim pogosto – to je namreč eden tistih pulijev, ki se ne oprimejo vratu, kar mi pa ni ravno všeč.

Pred nekaj tedni me je ena od dopisovalk spraševala po mojih odnosih z družino. Vedno tako nanese, da ne morem biti povsem iskrena, kar se moje družine tiče; vsaj z ljudmi, ki jih še ne poznam dobro. Včasih z očetom vedno zbijava kakšne zasebne šale, ki jih nihče ne razume, ker sva lahko precej čudaška. Prvo kot prvo je, da se v moji družini nikoli niso znali dogovoriti, kdo me bo imel – stari starši ali starši. Kdo bi šel kaj takšnega razlagati nekomu, ki se s svojo družino odlično razume?

Potem pa sem eni od dopisovalk poslala fotografijo, ker mi jo je ona tudi, vendar mi ni bila všeč – njena slika namreč. Zdi se mi, da je precej samovšečna, vendar ima na fotografiji čudno pričesko. No, napisala je, da je vesela in bla bla bla in da si me je takšno tudi predstavljala. Ja, česa ne poveš. Na koncu vsakega pisma pa mi napiše kopico vprašanj in jaz nato odgovarjam – napisala je, kako ji je všeč, ker sem jaz radovedna. Divje, ampak kar prikupno.

In, ko sem se že prejšnjič hvalila, kako sem začela brati dve knjigi, moram sedaj poročati o napredku. Napredek, to ni prava beseda. Prava bi bila – preskok. Ker sem preskočila na dve drugi knjigi. Nobene škode ne bo, če omenim naslov najbolj pomembne od tistih dveh knjig, čeprav je bila to prava polomija: Starinar Sira Waltra Scotta. Celo leto sem čakala, da sem prišla do Starinarja, nato pa takšen polom. Oldbuck je ena takšna zoprna rit, neprestano koga preklinja. 

Berem Vilo ob jezeru, Cozzensa pa bom začela brati, ko preberem prvo. Pri tej zimski občutljivosti, ki me muči, ne morem brati dveh knjig naenkrat. Nisem si mislila, da bo Vila ob jezeru takšna romanca, mi je pa ta Godina, glavni karakter, kar všeč. Knjiga je polna takšnih ljubezenskih besed. Všeč mi je razmišljanje tega Godine. Knjiga ima dobro vsebino, čeprav to ni ravno v mojem stilu, in tisti slabi romani Jane Austen se ne morejo primerjati s to knjigo. Vila ob jezeru. Vila ob jezercu.

Danes sem se komajda pripravila do tega, da sem pozajtrkovala. Zadnja leta sem se čisto odvadila zajtrka. Zjutraj jem samo še, ko sem na počitnicah in takrat imam dober hotelski zajtrk. Mislim, kdo si je izmislil tisto o treh obrokih dnevno? Ko se organizem navadi, mu je prekleto malo mar. Telo se da zlahka preslepiti. Poznam ljudi, ki neprestano kaj jedo, jaz pa ne morem normalno delovati, če preveč jem.

No, in ker sem bila včeraj tako melanholična, sem vzela iz omare mojo leseno šatuljo. To naredim tedaj, ko hrepenim po čem domačem. Ko odprem šatuljo, me pozdravi vonj osvežilnih robčkov iz parfumerije v Grassu. Dobesedno. Ker sem jih še v ovitkih položila med razglednice in podobno, in to je bilo pred petimi leti. V šatulji je polno razglednic, starih vstopnic iz raznih dvorcev, kazal za knjige, v nekem muzeju pa sem si celo kupila nekaj svinčnikov, ampak sem jih že skoraj porabila. V Grassu je bil v zraku res nek čudovit vonj.

Tu je nekaj mojih najljubših razglednic - prva je iz Pienze, zadnji dve sta pa iz Würzburga.

 

To pa je eden od mojih bolj »eksperimentalnih« fotografskih posnetkov iz prejšnjega tedna.