Piatnik

Tri fotografije: Lucca

Živio potnik!

Moram priznati, da mi je bilo sprva težko najti prostor s pravimi vibracijami in se spraviti k pisanju, saj že nekaj dni delam na čisto drugi stvari, vendar... Sprašujem se, čemu je tako. Že vse od jutra me spremlja res dober občutek, zunaj je bilo sončno in podobno, nebo pa brez enega samega oblačka, kar mi je polepšalo jutro. Ker je bilo še precej zgodaj, sem sedela v postelji in se ukvarjala z razvrščanjem fotografij in zlaganjem le-teh v album. Potem smo pozajtrkovali in kasneje spili še martini. Spomnila sem se lepih, sončnih dni. Pregledovanje fotografij iz Rima mi je res vzbudilo cel kup prijetnih spominov. Čeprav nisem preveč navdušena nad velemesti, pa so mi bile počitnice v Rimu všeč. Celo hotela in vonja po mandljih se spomnim... Takšne stvari lahko v trenutku zakopljem globoko v svoje srce. Pravzaprav je bila hotelska soba res topla, tako domača. Vsak dan so bile naše pižame tako lepo zložene, da jih je bilo kar škoda odgrniti. Tudi kopalnice se spomnim, bila je vsa v črno belih ploščicah... Pa tudi, kako si ne bi zapomnila rimskih borovcev?

Neka oseba mi je nekoč dejala: Napisanega nikoli ne izbriši. Tega se še jasno spomnim. To je res, namreč to, da napisanega nikoli ne izbriši. Pravilni red besed ni pomemben, samo beseda je tista, ki nekaj šteje. Ko pa nekaj pišem, se ne ustavljam; to nosim s seboj v mislih.

 

2 fotografiji

Mišelovka

Prejšnji teden sem našla edino fotografijo naše prve mačke. No, seveda smo imeli veliko teh prikupnih, mehkih zveri, a je bila prav ta tigrasta mačka zaslužna za nadaljevanje našega mačjega klana. Kot so mi doma povedali, sta jo starša prvič videla nekega zimskega dne med kidanjem snega... Torej sta jo nahranila in ostala je pri nas. Rada je sedela na klopi in opazovala skozi okno, kaj se dogaja na oni strani brun. Pravzaprav se je niti ne spomnim tako dobro... Imela je tudi nekaj mladih, med drugim tudi sivo tigrasto mačko, ki je svoje življenje preživela pri naši hiši, ko smo se pred dvema letoma vrnili iz Toskane, pa smo jo celo našli negibno na stopnicah. Ta lepa, siva tigrasta mačka je našla udobno bivališče nekje pod streho naše drvarnice. Po dolgem času smo tu prvič zagledali njene mladiče, med njimi je najbolj izstopal močan maček, ki sem ga kasneje vzela za svojega in ga imenovala Murat. Na vrhu ušes je imel ljubke vršičke. Kmalu se mu je pridružil še maček iz druge generacije, Artur. Črni Artur je bil težko osvojljiv, bil je pravo nasprotje Muratove mehke duše. Njun nagon ju je po enem letu in pol premagal in tu se zgodba konča – nekega jutra ju ni bilo več na spregled, izginila sta v gozd.

Pa če preskočim v današnji čas... Naša soseda, sicer malomarna skrbnica, je pred manj kot dvema tednoma dobila mačko. Mačka ji je že prvo noč pobegnila čez balkon naravnost v gozd, kjer se je skrivala dva dni. Kmalu je njeno mijavkanje pritegnilo še mojo pozornost. V začetku tedna sem šla tako v sosednjo sobo, da bi vzela nekaj iz garderobne omare; ozrla sem se skozi okno in zagledala tisto progasto drobno bitje. Živalca je bila skoraj podhranjena. Potem sem potrebovala dvajset minut, da sem jo pridobila, in od tistega trenutka je bila moja in cele tri dni se je držala naše hiše in tekala za menoj. Ni bila kdo ve, kako lepa mačka, njene proge so spominjale na dimastega leoparda... Mogoče je bila prej grda, vendar me je začarala. Mačke so najbrž moje najljubše živali in če ima maček zanimivo osebnost, mi je vseeno, pa četudi mu manjka pol repa. Pri mačkih mi je najbolj všeč to, da niso podložni. So čudoviti in vedno hodijo ob tebi. Mačke nerada držim v naročju, raje jih gladim po hrbtu, najbolj ljubi pa so mi tisti mački, ki se sploh ne pustijo držati v naročju.

Prejšnji teden smo tudi mi dobili mačko, še poimenovali je nismo, pa je že naredila črto. Bila je bela, pod vratom pa je imela nekakšen črn kvadratek. Včasih še vedno mislim na ono drugo mačko, ki jo je soseda potem dala dvema mladima puncama iz naše vasi... Tudi njima je pobegnila. Jezna sem, če naj povem. Na sosedo, ker ni skrbela za mačko, in zraven še na tisti dve punci, ker je nista znali osvojiti; bentim še na svoji stari sablji, razlog je naša pobegla mačka. Nekateri sosedje se obnašajo kot trop primitivcev.

Pa še nekaj iz današnjega dne – okoli naše hiše se že nekaj mesecev klati črna mačka. Danes smo jo nahranili, potem pa sem jo še nekaj časa gladila po hrbtu. Seveda je kasneje odšla po svoje, še popoldne sem jo opazila, kako je lovila sredi travnika... Upam pa, da se zjutraj vrne.

Testiranje II.

Prvi dve fotografiji s testnega filma, odkar je bil fotoaparat popravljen!

Foyer

Prejšnji teden, bilo je v četrtek zgodaj zjutraj, se mi je zgodilo nekaj zelo lepega. Stala sem pri oknu, ko zagledam tri srne, kako grejo navzdol po zasneženi poti. Zunaj je bilo še čisto temno, ti pa si lahko videl samo silhuete, kako potujejo proti luči pri zadnji hiši.

Včerajšnje jutro pa ni bilo tako »čudovito«. Zjutraj sem skoraj telebnila, bilo je kot na prekletem drsališču. Potem je šlo še celo dopoldne in zgodnje popoldne vse kot po maslu; kupila sem si Time, šla na predavanje, skratka, kakšen dan!
No, in po šoli sem odšla v fotoformat v nebotičnik, da bi mi zamenjali film na fotoaparatu, ki ga je lajnar že popravil in poslal, ko se je v tem foto študiu začela nekakšna komedija. Ta lajnar mi je torej poslal navodila, kako odstranim film iz fotoaparata, a sem si najprej želela ogledati ta postopek. Prijazna uslužbenka se je tako lotila fotoaparata in kot se je izkazalo, je bil to zanjo le prevelik zalogaj. K sreči pa je zadaj z neko drugo uslužbenko sedel nek moški, tudi stranka – pregledovala sta razne formate fotografij na računalniku ali nekaj takšnega – no, moški je prišel in si ogledal fotoaparat. Takole je potekalo njuno delo: najprej sta se lotila ročke za ostrenje, čeprav ni bila ničesar kriva; pregled sta končno zaključila pri gumbu poleg napenjala in tako navila film nazaj na bobnič. Medtem se je v študiu narisala še neka druga nestrpna stranka, ženska je bila hudo razgreta. Bila je celo tako nestrpna, da se ji je najbrž zdelo vljudno, če poseže zraven. Na njenem obrazu je bilo videti nesramnost, kot da se ji zdi za malo, če bi počakala, da pride na vrsto. Uslužbenka, ki me je stregla, je naposled prepustila fotoaparat prvi stranki, in se za nekaj minut posvetila tej nestrpni stranki. Torej, po petnajstih minutah je bil fotoaparat pripravljen na ogenj; le še film je bilo treba vstaviti, čemur nista bila kos tako uslužbenka, kot tudi prva stranka. Nekako kot pet minut prej pa se je v trgovini pojavila še tretja stranka, fotograf, ki se je nato pogumno lotil vstavljanja črno-belega filma.

Medtem, ko sem čakala na fotografije, sem zavila v kavarno, in si naročila sendvič. Nekaj časa sem pregledovala razglednice, ki sem jih kupila v društvu in jih bom pošiljala po tujih državah, ker sem se pridružila nekakšnemu »klubu« za ohranitev razglednic. To počnem več kot en mesec in sem v tem času prejela razglednice iz večih svetovnih držav – celo iz Michigana. Nekateri člani so zelo zahtevni in njihovim željam je včasih težko ustreči. Pišejo dolge sezname z motivi na razglednicah, ki bi jih radi imeli. Moj predlog: če si bodo sami pošiljali razglednice po svojem okusu, bodo najbolj zadovoljni.No, ob tem času pa se je Fouche ustavila v turističnem društvu v Kranju in mi tudi kupila razglednice z motivi Gorenjske, Ljubljane, itd., itd. Z očetom sta šla namreč na kosilo in v študijski oddelek knjižnice, da bi mi prinesla neko knjigo o Le Corbusierju, ki jo imajo samo tam. Kakorkoli že...v kranjskem turističnem društvu so si privoščili sidartine razglednice za osemdeset centov, razglednice enake velikosti in celo z enakimi motivi pa v ljubljanskem društvu prodajajo po štirideset centov.

In če se sedaj vrnem nazaj na soboto, ko smo s staršema obiskali njune prijatelje. Tokrat sem bila prvič  pri njih na obisku, moji starini pa že večkrat. Mislim, prejšnje leto sem bila pred njihovo hišo, ko smo čakali, da spravijo prtljago v prtljažnik očetovega avtomobila. Z mojimi starši so se namreč odpravljali na vikend, mene pa bi spotoma odložili v Kranju. Živijo v takšni pisani hiši in imajo nemškega ovčarja in prikupnega mačka, ki pije vodo iz bideja. Sledilo je pozdravljanje in rokovanje s sinom A.-jem, ki mi je kasneje pripravil frape. Sedeli smo, si privoščili prigrizek in pili. Občasno sem tudi fotografirala. Nato smo imeli nekakšen pregled hiše – V. nam je želela pokazati nova okna v sobi drugega sina, ki ga tedaj ni bilo doma. Nad to sobo sem bila čisto navdušena – modeli letal so bili tisti, ki so me tako navdušili. Takšnih modelov pa je v sobi kar mrgolelo. Mislim, ko na primer prideš v mojo sobo, ne moreš določiti, katerega spola je oseba, ki v tej sobi spi; to pa je bila prava fantovska soba.

Prebudil se je tudi moj dolgo speči tek za knjige in tako sem začela brati dve knjigi, kaj več o tem pa naslednjič! 

To pa so lepe besede Paula Valéryja:

Koliko stvari nisi nikoli niti opazil na tej ulici, po kateri hodiš šestkrat dnevno, ali v svoji sobi, kjer preživiš toliko ur vsak dan. Oglej si ta kot, ki ga tvori rob pohištva s ploskvijo šipe. Treba ga je na kakršenkoli način dvigniti na raven še nevidne lastnosti – ga rešiti – mu darovati vse tisto, kar sicer s posnemanjem in nezadostno občutljivostjo darujemo najmanjši lepi pokrajini, sončnemu zahodu, morski nevihti ali kakšnemu muzejsko razstavljenemu umetniškemu delu. Vse to so že vnaprej pripravljeni pogledi. Toda daruj pogled temu ubožcu, temu kotu, temu trenutku in tem pustim stvarem, in boš stotero poplačan.

Testiranje

Včeraj je prispel nov optični čitalec in to je prva fotografija!