Prejšnji teden, bilo je v četrtek zgodaj zjutraj, se mi je zgodilo nekaj zelo lepega. Stala sem pri oknu, ko zagledam tri srne, kako grejo navzdol po zasneženi poti. Zunaj je bilo še čisto temno, ti pa si lahko videl samo silhuete, kako potujejo proti luči pri zadnji hiši.
Včerajšnje jutro pa ni bilo tako »čudovito«. Zjutraj sem skoraj telebnila, bilo je kot na prekletem drsališču. Potem je šlo še celo dopoldne in zgodnje popoldne vse kot po maslu; kupila sem si Time, šla na predavanje, skratka, kakšen dan!
No, in po šoli sem odšla v fotoformat v nebotičnik, da bi mi zamenjali film na fotoaparatu, ki ga je lajnar že popravil in poslal, ko se je v tem foto študiu začela nekakšna komedija. Ta lajnar mi je torej poslal navodila, kako odstranim film iz fotoaparata, a sem si najprej želela ogledati ta postopek. Prijazna uslužbenka se je tako lotila fotoaparata in kot se je izkazalo, je bil to zanjo le prevelik zalogaj. K sreči pa je zadaj z neko drugo uslužbenko sedel nek moški, tudi stranka – pregledovala sta razne formate fotografij na računalniku ali nekaj takšnega – no, moški je prišel in si ogledal fotoaparat. Takole je potekalo njuno delo: najprej sta se lotila ročke za ostrenje, čeprav ni bila ničesar kriva; pregled sta končno zaključila pri gumbu poleg napenjala in tako navila film nazaj na bobnič. Medtem se je v študiu narisala še neka druga nestrpna stranka, ženska je bila hudo razgreta. Bila je celo tako nestrpna, da se ji je najbrž zdelo vljudno, če poseže zraven. Na njenem obrazu je bilo videti nesramnost, kot da se ji zdi za malo, če bi počakala, da pride na vrsto. Uslužbenka, ki me je stregla, je naposled prepustila fotoaparat prvi stranki, in se za nekaj minut posvetila tej nestrpni stranki. Torej, po petnajstih minutah je bil fotoaparat pripravljen na ogenj; le še film je bilo treba vstaviti, čemur nista bila kos tako uslužbenka, kot tudi prva stranka. Nekako kot pet minut prej pa se je v trgovini pojavila še tretja stranka, fotograf, ki se je nato pogumno lotil vstavljanja črno-belega filma.
Medtem, ko sem čakala na fotografije, sem zavila v kavarno, in si naročila sendvič. Nekaj časa sem pregledovala razglednice, ki sem jih kupila v društvu in jih bom pošiljala po tujih državah, ker sem se pridružila nekakšnemu »klubu« za ohranitev razglednic. To počnem več kot en mesec in sem v tem času prejela razglednice iz večih svetovnih držav – celo iz Michigana. Nekateri člani so zelo zahtevni in njihovim željam je včasih težko ustreči. Pišejo dolge sezname z motivi na razglednicah, ki bi jih radi imeli. Moj predlog: če si bodo sami pošiljali razglednice po svojem okusu, bodo najbolj zadovoljni.No, ob tem času pa se je Fouche ustavila v turističnem društvu v Kranju in mi tudi kupila razglednice z motivi Gorenjske, Ljubljane, itd., itd. Z očetom sta šla namreč na kosilo in v študijski oddelek knjižnice, da bi mi prinesla neko knjigo o Le Corbusierju, ki jo imajo samo tam. Kakorkoli že...v kranjskem turističnem društvu so si privoščili sidartine razglednice za osemdeset centov, razglednice enake velikosti in celo z enakimi motivi pa v ljubljanskem društvu prodajajo po štirideset centov.
In če se sedaj vrnem nazaj na soboto, ko smo s staršema obiskali njune prijatelje. Tokrat sem bila prvič pri njih na obisku, moji starini pa že večkrat. Mislim, prejšnje leto sem bila pred njihovo hišo, ko smo čakali, da spravijo prtljago v prtljažnik očetovega avtomobila. Z mojimi starši so se namreč odpravljali na vikend, mene pa bi spotoma odložili v Kranju. Živijo v takšni pisani hiši in imajo nemškega ovčarja in prikupnega mačka, ki pije vodo iz bideja. Sledilo je pozdravljanje in rokovanje s sinom A.-jem, ki mi je kasneje pripravil frape. Sedeli smo, si privoščili prigrizek in pili. Občasno sem tudi fotografirala. Nato smo imeli nekakšen pregled hiše – V. nam je želela pokazati nova okna v sobi drugega sina, ki ga tedaj ni bilo doma. Nad to sobo sem bila čisto navdušena – modeli letal so bili tisti, ki so me tako navdušili. Takšnih modelov pa je v sobi kar mrgolelo. Mislim, ko na primer prideš v mojo sobo, ne moreš določiti, katerega spola je oseba, ki v tej sobi spi; to pa je bila prava fantovska soba.
Prebudil se je tudi moj dolgo speči tek za knjige in tako sem začela brati dve knjigi, kaj več o tem pa naslednjič!
To pa so lepe besede Paula Valéryja:
Koliko stvari nisi nikoli niti opazil na tej ulici, po kateri hodiš šestkrat dnevno, ali v svoji sobi, kjer preživiš toliko ur vsak dan. Oglej si ta kot, ki ga tvori rob pohištva s ploskvijo šipe. Treba ga je na kakršenkoli način dvigniti na raven še nevidne lastnosti – ga rešiti – mu darovati vse tisto, kar sicer s posnemanjem in nezadostno občutljivostjo darujemo najmanjši lepi pokrajini, sončnemu zahodu, morski nevihti ali kakšnemu muzejsko razstavljenemu umetniškemu delu. Vse to so že vnaprej pripravljeni pogledi. Toda daruj pogled temu ubožcu, temu kotu, temu trenutku in tem pustim stvarem, in boš stotero poplačan.