Prejšnji teden sem našla edino fotografijo naše prve mačke. No, seveda smo imeli veliko teh prikupnih, mehkih zveri, a je bila prav ta tigrasta mačka zaslužna za nadaljevanje našega mačjega klana. Kot so mi doma povedali, sta jo starša prvič videla nekega zimskega dne med kidanjem snega... Torej sta jo nahranila in ostala je pri nas. Rada je sedela na klopi in opazovala skozi okno, kaj se dogaja na oni strani brun. Pravzaprav se je niti ne spomnim tako dobro... Imela je tudi nekaj mladih, med drugim tudi sivo tigrasto mačko, ki je svoje življenje preživela pri naši hiši, ko smo se pred dvema letoma vrnili iz Toskane, pa smo jo celo našli negibno na stopnicah. Ta lepa, siva tigrasta mačka je našla udobno bivališče nekje pod streho naše drvarnice. Po dolgem času smo tu prvič zagledali njene mladiče, med njimi je najbolj izstopal močan maček, ki sem ga kasneje vzela za svojega in ga imenovala Murat. Na vrhu ušes je imel ljubke vršičke. Kmalu se mu je pridružil še maček iz druge generacije, Artur. Črni Artur je bil težko osvojljiv, bil je pravo nasprotje Muratove mehke duše. Njun nagon ju je po enem letu in pol premagal in tu se zgodba konča – nekega jutra ju ni bilo več na spregled, izginila sta v gozd.
Pa če preskočim v današnji čas... Naša soseda, sicer malomarna skrbnica, je pred manj kot dvema tednoma dobila mačko. Mačka ji je že prvo noč pobegnila čez balkon naravnost v gozd, kjer se je skrivala dva dni. Kmalu je njeno mijavkanje pritegnilo še mojo pozornost. V začetku tedna sem šla tako v sosednjo sobo, da bi vzela nekaj iz garderobne omare; ozrla sem se skozi okno in zagledala tisto progasto drobno bitje. Živalca je bila skoraj podhranjena. Potem sem potrebovala dvajset minut, da sem jo pridobila, in od tistega trenutka je bila moja in cele tri dni se je držala naše hiše in tekala za menoj. Ni bila kdo ve, kako lepa mačka, njene proge so spominjale na dimastega leoparda... Mogoče je bila prej grda, vendar me je začarala. Mačke so najbrž moje najljubše živali in če ima maček zanimivo osebnost, mi je vseeno, pa četudi mu manjka pol repa. Pri mačkih mi je najbolj všeč to, da niso podložni. So čudoviti in vedno hodijo ob tebi. Mačke nerada držim v naročju, raje jih gladim po hrbtu, najbolj ljubi pa so mi tisti mački, ki se sploh ne pustijo držati v naročju.
Prejšnji teden smo tudi mi dobili mačko, še poimenovali je nismo, pa je že naredila črto. Bila je bela, pod vratom pa je imela nekakšen črn kvadratek. Včasih še vedno mislim na ono drugo mačko, ki jo je soseda potem dala dvema mladima puncama iz naše vasi... Tudi njima je pobegnila. Kasneje sem izvedela, da sta jo hoteli poslati na kastriranje. Jezna sem, če naj povem. Na sosedo, ker ni skrbela za mačko, in zraven še na tisti dve punci, ker je nista znali osvojiti; bentim še na svoji stari sablji, razlog je naša pobegla mačka. Nekateri sosedje se obnašajo kot trop primitivcev.
Pa še nekaj iz današnjega dne – okoli naše hiše se že nekaj mesecev klati črna mačka. Danes smo jo nahranili, potem pa sem jo še nekaj časa gladila po hrbtu. Seveda je kasneje odšla po svoje, še popoldne sem jo opazila, kako je lovila sredi travnika... Upam pa, da se zjutraj vrne.
