Piatnik

Moj navdih

Bila sem kuhana in pečena. V najhujši vročini, kakšne pol ure pred nevihto, je v četrtek prišel skozi vrata Narodnega muzeja obiskovalec. No, pravzaprav je kmalu za njim prišel skozi vrata še uslužbenec Nmja s celim kartonom pice. Kakorkoli, tudi v Narodni galeriji je bila nekakšna pustinja; varnostnik, kot bi spal tisočletni spanec; obiskovalce bi lahko z lupo iskali. Pa še nekaj: od kdaj pravijo knjižnemu kazalu »kazalka«? Ker se ne spomnim, da bi knjižnemu kazalu kdaj pravili »kazalka«.

Oglejte si spodnjo sliko; vidite dva mala klavrno zložena origamija, laboda in nekakšnega kita. To sta dva izdelka iz pustega zimskega dne (kateri dan v tej zimi pa ni bil meglen?), ko sem obstala brez navdiha. V nekem trenutku sem spontano potegnila iz omare knjigo Otta Wagnerja in zagledala na strani 36 ta dva majhna papirčka. Besedilo se nadaljuje pod sliko -

Sprašujem se, je navdih morda redno zastopana tema na srečanjih Pen kluba? Ko so pisatelji in pesniki in drugi umetniki segli v žep svojega suknjiča po tabatiero, so se kdaj vprašali, kako kaj stoje zadeve z njihovim navdihom? No, meni včasih roji po glavi, kako je kaj z mojim navdihom. Večina mojih interesov, konjičkov ipd. sloni na navdihu; kadar pa sem brez navdiha, takrat vstajam že zelo zgodaj zjutraj in zalivam vrt, da si osvežim misli.

Ko sem zadnjič po dolgem času dobila novo zamisel za neko pomembno pisanje, sem takoj tekla v spalnico in si to zapisala na listek. Resda sem kasneje svoje čečkanje komajda znala prebrati, ker se mi je tako mudilo, a to ni bilo pomembno! Vidim, da je zapisovanje zamisli vse bolj pomembno. V obdobju brez navdiha sem pogosto sedla k računalniku, premišljala o že napisanem besedilu, nato pa je postajalo vse bolj intenzivno; poskušala sem napisati novo poved in že mi je srce hitro bilo, bila sem dehidrirana... In buf, vse misli so šle v tri krasne. Je bila misel o pisanju na računalnik tako strašljiva? Bi morala seči po starem tipkalnem stroju, ki ga imamo? Zakaj sem kar otrpnila?

Med mojimi pomembnejšimi viri navdiha je med drugim tudi breza, moje najljubše drevo. Samo pomislite, koliko drugih umetnikov je opevalo brezo! Že samo Turgenev jo je kar nekajkrat omenil, npr.: »Jeseni, nekako sredi septembra, sem sedel v brezovem gozdičku«, ali pa »Listje na brezah je bilo še skoraj čisto zeleno, čeprav že opazno pobledelo; samo tu pa tam je že stala katera od mladih brezic vsa rdeča ali vsa zlata in treba jo je bilo videti, kako vzplameneva na soncu, ko se njegovi prameni nepričakovano prebijejo, spolze in obarvajo skozi gosto mrežo tankih vejic, ki jih je ravnokar umil iskreči se dež«. Mislim, da je za navdih predvsem treba prav poslušati in prav videti in prav čutiti - vsaj pri meni je tako. Zadnjič pa je bilo... no, kljub temu, da je sijalo sonce, se je zdelo tako poparjeno od vročine. Ni bilo za dihati. Prijetno hladno je bilo šele zvečer, tedaj pa je breza že utonila skupaj s soncem, prisluhnili smo samo še pesmi čričkov.
Sedenje pod brezo pomirja; ob takšnih trenutkih mislim na dom in domače in na ljudi, ki jih imam rada.

Kadar pa samo za nekaj časa spremenim okolje... zadnjič, ko smo bili v Vinici, pa se mi je vse zdelo nekako drugače... Tisti čudovit občutek sreče, ponovno me je spreletel. Turgenev ga je opisal takole: »Mahoma vam srce vztrepeta in močneje utripne, se strastno požene naprej in spet brez vrnitve utone v spominih. Vse življenje se odgrinja lahkotno in hitro kakor zvitek; človek je gospodar vse svoje preteklosti, vseh občutkov in moči, vse svoje duše. In nobena reč nikjer naokoli ga nič ne moti – ni ne sonca ne vetra ne šuma...«
Bilo je že opoldne. Slonela sem na okenski polici v eni od sob Župančičeve rojstne hiše in gledala na drugo stran ceste. Tam je bil fant, v rokah je držal kokoš in z njo tekal po dvorišču; nato pa se mu je pridružila še punčka in oba sta sedla in ljubkovala tisto kokoš. Pomislila sem, kako lepo je zjutraj; okno je nagnjeno, sliši se vrvež z ulice... 

Rada bi povedala, kako zelo pogrešam ta občutek, ko imaš navdih in nadzor nad svojo muzo... Pa kar ne najdem pravih besed.

No, čisto za konec pa še tole - dostikrat poskušam najti razglednice slik, ki so mi všeč. Tukaj sta na primer dve, prva je »Doma« Jožefa Petkovška, druga pa Jakopičeve »Breze«.

 

Lep pozdrav in dober večer rižev narastek...

Zimski bluz. Včeraj se me je lotila zimska melanholija. Oooo! Legla sem na posteljo in celo uro tiščala glavo v blazino. Zunaj pa toliko snega. Potem je spet snežilo. Oooooh! Kamorkoli se ozrem, povsod ta usrani sneg. Kaj bi dala, da bi bila pomlad in bi šla lahko sedet pod drevo! Brat knjigo, razmišljat, karkoli že. Še mesec ali dva, in nato se bo ta ljubki, beli sneg nekam ščistil.
Še v nedeljo sem bila tako vzhičena, ker sem prenovila spletno stran in to, kar skakala sem od sreče in si požvižgavala stare pesmice, danes pa mi to vreme kazí mojo dobro voljo.

Mama mi je kupila majico s kratkimi rokavi v rumeni barvi. Mislim, s pravimi kratkimi rokavi, ne takšnimi, ki segajo samo do polovice ramen, ali kaj jaz vem. V kanarčkasto rumeni barvi in dobro se mi prilega. Ta majica v kanarčkasti barvi me divje spominja na dva kanarčka, ki sem ju imela pred več leti. Imela sem tudi papigo (eno tistih pisanih), a je poginila medtem, ko sem bila v Franciji na počitnicah. No, tista dva kanarčka sta se ves čas tako lepo guncala v svoji kletki, ki sem jo včasih postavila na okensko polico, da so sončni žarki nežno prodirali skozi zaveso na kanarčka in videti je bilo, da jima ni hudega.
Nekoč sem že imela neko super majico s kratkimi rokavi, bila je šempionova, v bež barvi. Kupili so mi jo takoj v šestem razredu, ko sem prišla na novo šolo. Nosila sem jo pet let, najprej v šoli, nato doma, potem pa je nekega dne postala tako hudo zdelana, da ni bila več uporabna. Nekaj takšnega, če se prav spomnim, je bilo tudi z očetovimi leviskami. Kdo ve, kdaj jih je nosil, vendar jih je nato nosil samo še doma, kot jaz tisto majico.Na prvi pogled se zdi, da nisem zahtevna, kar se oblačil tiče, ampak to ne drži najbolj. Rada nosim enobarvna oblačila, razen, če je kakšen čudovit cvetlični vzorec. Poleti najraje nosim hlače na rob in razne jopice. Pozimi in zgodaj spomladi pa pulije, po možnosti v črni barvi, čeprav imam tudi rdeč puli, a ga ne nosim pogosto – to je namreč eden tistih pulijev, ki se ne oprimejo vratu, kar mi pa ni ravno všeč.

Pred nekaj tedni me je ena od dopisovalk spraševala po mojih odnosih z družino. Vedno tako nanese, da ne morem biti povsem iskrena, kar se moje družine tiče; vsaj z ljudmi, ki jih še ne poznam dobro. Včasih z očetom vedno zbijava kakšne zasebne šale, ki jih nihče ne razume, ker sva lahko precej čudaška. Prvo kot prvo je, da se v moji družini nikoli niso znali dogovoriti, kdo me bo imel – stari starši ali starši. Kdo bi šel kaj takšnega razlagati nekomu, ki se s svojo družino odlično razume?
Potem pa sem eni od dopisovalk poslala fotografijo, ker mi jo je ona tudi, vendar mi ni bila všeč – njena slika namreč. Zdi se mi, da je precej samovšečna, vendar ima na fotografiji čudno pričesko. No, napisala je, da je vesela in bla bla bla in da si me je takšno tudi predstavljala. Ja, česa ne poveš. Na koncu vsakega pisma pa mi napiše kopico vprašanj in jaz nato odgovarjam – napisala je, kako ji je všeč, ker sem jaz radovedna. Divje, ampak kar prikupno.

In, ko sem se že prejšnjič hvalila, kako sem začela brati dve knjigi, moram sedaj poročati o napredku. Napredek, to ni prava beseda. Prava bi bila – preskok. Ker sem preskočila na dve drugi knjigi. Nobene škode ne bo, če omenim naslov najbolj pomembne od tistih dveh knjig, čeprav je bila to prava polomija: Starinar Sira Waltra Scotta. Celo leto sem čakala, da sem prišla do Starinarja, nato pa takšen polom. Oldbuck je ena takšna zoprna rit, neprestano koga preklinja.
Berem Vilo ob jezeru, Cozzensa pa bom začela brati, ko preberem prvo. Pri tej zimski občutljivosti, ki me muči, ne morem brati dveh knjig naenkrat. Nisem si mislila, da bo Vila ob jezeru takšna romanca, mi je pa ta Godina, glavni karakter, kar všeč. Knjiga je polna takšnih ljubezenskih besed. Všeč mi je razmišljanje tega Godine. Knjiga ima dobro vsebino, čeprav to ni ravno v mojem stilu, in tisti slabi romani Jane Austen se ne morejo primerjati s to knjigo. Vila ob jezeru. Vila ob jezercu.

Danes sem se komajda pripravila do tega, da sem pozajtrkovala. Zadnja leta sem se čisto odvadila zajtrka. Zjutraj jem samo še, ko sem na počitnicah in takrat imam dober hotelski zajtrk. Mislim, kdo si je izmislil tisto o treh obrokih dnevno? Ko se organizem navadi, mu je prekleto malo mar. Telo se da zlahka preslepiti. Poznam ljudi, ki neprestano kaj jedo, jaz pa ne morem normalno delovati, če preveč jem.

No, in ker sem bila včeraj tako melanholična, sem vzela iz omare mojo leseno šatuljo. To naredim tedaj, ko hrepenim po čem domačem. Ko odprem šatuljo, me pozdravi vonj osvežilnih robčkov iz parfumerije v Grassu. Dobesedno. Ker sem jih še v ovitkih položila med razglednice in podobno, in to je bilo pred petimi leti. V šatulji je polno razglednic, starih vstopnic iz raznih dvorcev, kazal za knjige, v nekem muzeju pa sem si celo kupila nekaj svinčnikov, ampak sem jih že skoraj porabila. V Grassu je bil v zraku res nek čudovit vonj.

Tu je nekaj mojih najljubših razglednic - prva je iz Pienze, zadnji dve sta pa iz Würzburga.

To pa je eden od mojih bolj »eksperimentalnih« fotografskih posnetkov iz prejšnjega tedna.

 

Ah! nestrpnost

Glede na izbiro dobrih (*pomežik) knjig v okolici, se lahko kar na mestu ustrelim. 

Kaj pogrešam: dobre stare dvoboje, smodnik in čast.

Kako mi je bil Gogolj všeč, Turgenjev pa ne

Ker moji dve stari sablji spokojno dremljeta in prižgana luč nikogar ne moti, sestavljam seznam prebranih knjig za leto 2007.

Naj se sedaj ustavim za nekaj vrstic pri najbolj čudoviti in najbolj dolgočasni zgodbi.

Za najboljšo zgodbo bi imenovala Gogoljevo Povest o tem, kako sta se sprla Ivan Ivanovič in Ivan Nikiforovič. Ivan Ivanovič in Ivan Nikiforovič sta bila najboljša prijatelja, dokler ni Ivan Ivanovič zagledal nečesa, kar si je takoj poželel: puške, ki jo je imel Ivan Nikiforovič. Slednji mu je ni hotel dati, niti zamenjati, za nič na svetu; potem pa je eden ozmerjal drugega z gosakom in tako sta se sprla, obtoževala drug drugega, dokler ni prišla na sodišče breja svinja Ivana Ivanoviča in planila nad pritožbo Ivana Nikiforoviča. Zdelo se je, da se nikoli ne bosta pobotala, pa tudi ljudje so bili žalostni zaradi njunega prepira.

Moj sosed Radilov pisatelja Turgenjeva je nekaj najbolj dolgočasnega, kar sem kdajkoli prebrala. Je iz knjige Lovčevi zapiski, ki sem se je menda kar veselila, še preden sem jo odprla. Gre pa takole: Neki gospod in njegov lovec po pomoti ustrelita ptico na graščakovem ozemlju. Iz vsega tega seveda ne nastane nobena neprijetnost, ta gospod in njegov lovec pa sta povabljena h graščaku na kosilo. Tam spoznata njegovo mamo, sestro graščakove pokojne žene in še neko staro sabljo, ki se ji tedaj ni niti sanjalo o igranju na gosli. Olga, to je bila svakinja, je bila temu gospodu všeč; graščaka pa je dojemal kot človeka brez kakšnih posebnih interesov. Čez kakšen teden se je ta gospod oglasil pri graščaku, a ga ni bilo doma; po krajšem času pa je izvedel, da sta, tako graščak, kot Olga, odšla in nikomur povedala, kam.