Bila sem kuhana in pečena. V najhujši vročini, kakšne pol ure pred nevihto, je v četrtek prišel skozi vrata Narodnega muzeja obiskovalec. No, pravzaprav je kmalu za njim prišel skozi vrata še uslužbenec Nmja s celim kartonom pice. Kakorkoli, tudi v Narodni galeriji je bila nekakšna pustinja; varnostnik, kot bi spal tisočletni spanec; obiskovalce bi lahko z lupo iskali. Pa še nekaj: od kdaj pravijo knjižnemu kazalu »kazalka«? Ker se ne spomnim, da bi knjižnemu kazalu kdaj pravili »kazalka«.
Oglejte si spodnjo sliko; vidite dva mala klavrno zložena origamija, laboda in nekakšnega kita. To sta dva izdelka iz pustega zimskega dne (kateri dan v tej zimi pa ni bil meglen?), ko sem obstala brez navdiha. V nekem trenutku sem spontano potegnila iz omare knjigo Otta Wagnerja in zagledala na strani 36 ta dva majhna papirčka. Besedilo se nadaljuje pod sliko -
Sprašujem se, je navdih morda redno zastopana tema na srečanjih Pen kluba? Ko so pisatelji in pesniki in drugi umetniki segli v žep svojega suknjiča po tabatiero, so se kdaj vprašali, kako kaj stoje zadeve z njihovim navdihom? No, meni včasih roji po glavi, kako je kaj z mojim navdihom. Večina mojih interesov, konjičkov ipd. sloni na navdihu; kadar pa sem brez navdiha, takrat vstajam že zelo zgodaj zjutraj in zalivam vrt, da si osvežim misli.
Ko sem zadnjič po dolgem času dobila novo zamisel za neko pomembno pisanje, sem takoj tekla v spalnico in si to zapisala na listek. Resda sem kasneje svoje čečkanje komajda znala prebrati, ker se mi je tako mudilo, a to ni bilo pomembno! Vidim, da je zapisovanje zamisli vse bolj pomembno. V obdobju brez navdiha sem pogosto sedla k računalniku, premišljala o že napisanem besedilu, nato pa je postajalo vse bolj intenzivno; poskušala sem napisati novo poved in že mi je srce hitro bilo, bila sem dehidrirana... In buf, vse misli so šle v tri krasne. Je bila misel o pisanju na računalnik tako strašljiva? Bi morala seči po starem tipkalnem stroju, ki ga imamo? Zakaj sem kar otrpnila?
Med mojimi pomembnejšimi viri navdiha je med drugim tudi breza, moje najljubše drevo. Samo pomislite, koliko drugih umetnikov je opevalo brezo! Že samo Turgenev jo je kar nekajkrat omenil, npr.: »Jeseni, nekako sredi septembra, sem sedel v brezovem gozdičku«, ali pa »Listje na brezah je bilo še skoraj čisto zeleno, čeprav že opazno pobledelo; samo tu pa tam je že stala katera od mladih brezic vsa rdeča ali vsa zlata in treba jo je bilo videti, kako vzplameneva na soncu, ko se njegovi prameni nepričakovano prebijejo, spolze in obarvajo skozi gosto mrežo tankih vejic, ki jih je ravnokar umil iskreči se dež«. Mislim, da je za navdih predvsem treba prav poslušati in prav videti in prav čutiti - vsaj pri meni je tako. Zadnjič pa je bilo... no, kljub temu, da je sijalo sonce, se je zdelo tako poparjeno od vročine. Ni bilo za dihati. Prijetno hladno je bilo šele zvečer, tedaj pa je breza že utonila skupaj s soncem, prisluhnili smo samo še pesmi čričkov.
Sedenje pod brezo pomirja; ob takšnih trenutkih mislim na dom in domače in na ljudi, ki jih imam rada.
Kadar pa samo za nekaj časa spremenim okolje... zadnjič, ko smo bili v Vinici, pa se mi je vse zdelo nekako drugače... Tisti čudovit občutek sreče, ponovno me je spreletel. Turgenev ga je opisal takole: »Mahoma vam srce vztrepeta in močneje utripne, se strastno požene naprej in spet brez vrnitve utone v spominih. Vse življenje se odgrinja lahkotno in hitro kakor zvitek; človek je gospodar vse svoje preteklosti, vseh občutkov in moči, vse svoje duše. In nobena reč nikjer naokoli ga nič ne moti – ni ne sonca ne vetra ne šuma...«
Bilo je že opoldne. Slonela sem na okenski polici v eni od sob Župančičeve rojstne hiše in gledala na drugo stran ceste. Tam je bil fant, v rokah je držal kokoš in z njo tekal po dvorišču; nato pa se mu je pridružila še punčka in oba sta sedla in ljubkovala tisto kokoš. Pomislila sem, kako lepo je zjutraj; okno je nagnjeno, sliši se vrvež z ulice...
Rada bi povedala, kako zelo pogrešam ta občutek, ko imaš navdih in nadzor nad svojo muzo... Pa kar ne najdem pravih besed.
No, čisto za konec pa še tole - dostikrat poskušam najti razglednice slik, ki so mi všeč. Tukaj sta na primer dve, prva je »Doma« Jožefa Petkovška, druga pa Jakopičeve »Breze«.
