Piatnik

Lep pozdrav in dober večer rižev narastek...

Zimski bluz. Včeraj se me je lotila zimska melanholija. Oooo! Legla sem na posteljo in celo uro tiščala glavo v blazino. Zunaj pa toliko snega. Potem je spet snežilo. Oooooh! Kamorkoli se ozrem, povsod ta usrani sneg. Kaj bi dala, da bi bila pomlad in bi šla lahko sedet pod drevo! Brat knjigo, razmišljat, karkoli že. Še mesec ali dva, in nato se bo ta ljubki, beli sneg nekam ščistil.

Še v nedeljo sem bila tako vzhičena, ker sem prenovila spletno stran in to, kar skakala sem od sreče in si požvižgavala stare pesmice, danes pa mi to vreme kazí mojo dobro voljo.

Mama mi je kupila majico s kratkimi rokavi v rumeni barvi. Mislim, s pravimi kratkimi rokavi, ne takšnimi, ki segajo samo do polovice ramen, ali kaj jaz vem. V kanarčkasto rumeni barvi in dobro se mi prilega. Ta majica v kanarčkasti barvi me divje spominja na dva kanarčka, ki sem ju imela pred več leti. Imela sem tudi papigo (eno tistih pisanih), a je poginila medtem, ko sem bila v Franciji na počitnicah. No, tista dva kanarčka sta se ves čas tako lepo guncala v svoji kletki, ki sem jo včasih postavila na okensko polico, da so sončni žarki nežno prodirali skozi zaveso na kanarčka in videti je bilo, da jima ni hudega.

Nekoč sem že imela neko super majico s kratkimi rokavi, bila je šempionova, v bež barvi. Kupili so mi jo takoj v šestem razredu, ko sem prišla na novo šolo. Nosila sem jo pet let, najprej v šoli, nato doma, potem pa je nekega dne postala tako hudo zdelana, da ni bila več uporabna. Nekaj takšnega, če se prav spomnim, je bilo tudi z očetovimi leviskami. Kdo ve, kdaj jih je nosil, vendar jih je nato nosil samo še doma, kot jaz tisto majico.

Na prvi pogled se zdi, da nisem zahtevna, kar se oblačil tiče, ampak to ne drži najbolj. Rada nosim enobarvna oblačila, razen, če je kakšen čudovit cvetlični vzorec. Poleti najraje nosim hlače na rob in razne jopice. Pozimi in zgodaj spomladi pa pulije, po možnosti v črni barvi, čeprav imam tudi rdeč puli, a ga ne nosim pogosto – to je namreč eden tistih pulijev, ki se ne oprimejo vratu, kar mi pa ni ravno všeč.

Pred nekaj tedni me je ena od dopisovalk spraševala po mojih odnosih z družino. Vedno tako nanese, da ne morem biti povsem iskrena, kar se moje družine tiče; vsaj z ljudmi, ki jih še ne poznam dobro. Včasih z očetom vedno zbijava kakšne zasebne šale, ki jih nihče ne razume, ker sva lahko precej čudaška. Prvo kot prvo je, da se v moji družini nikoli niso znali dogovoriti, kdo me bo imel – stari starši ali starši. Kdo bi šel kaj takšnega razlagati nekomu, ki se s svojo družino odlično razume?

Potem pa sem eni od dopisovalk poslala fotografijo, ker mi jo je ona tudi, vendar mi ni bila všeč – njena slika namreč. Zdi se mi, da je precej samovšečna, vendar ima na fotografiji čudno pričesko. No, napisala je, da je vesela in bla bla bla in da si me je takšno tudi predstavljala. Ja, česa ne poveš. Na koncu vsakega pisma pa mi napiše kopico vprašanj in jaz nato odgovarjam – napisala je, kako ji je všeč, ker sem jaz radovedna. Divje, ampak kar prikupno.

In, ko sem se že prejšnjič hvalila, kako sem začela brati dve knjigi, moram sedaj poročati o napredku. Napredek, to ni prava beseda. Prava bi bila – preskok. Ker sem preskočila na dve drugi knjigi. Nobene škode ne bo, če omenim naslov najbolj pomembne od tistih dveh knjig, čeprav je bila to prava polomija: Starinar Sira Waltra Scotta. Celo leto sem čakala, da sem prišla do Starinarja, nato pa takšen polom. Oldbuck je ena takšna zoprna rit, neprestano koga preklinja. 

Berem Vilo ob jezeru, Cozzensa pa bom začela brati, ko preberem prvo. Pri tej zimski občutljivosti, ki me muči, ne morem brati dveh knjig naenkrat. Nisem si mislila, da bo Vila ob jezeru takšna romanca, mi je pa ta Godina, glavni karakter, kar všeč. Knjiga je polna takšnih ljubezenskih besed. Všeč mi je razmišljanje tega Godine. Knjiga ima dobro vsebino, čeprav to ni ravno v mojem stilu, in tisti slabi romani Jane Austen se ne morejo primerjati s to knjigo. Vila ob jezeru. Vila ob jezercu.

Danes sem se komajda pripravila do tega, da sem pozajtrkovala. Zadnja leta sem se čisto odvadila zajtrka. Zjutraj jem samo še, ko sem na počitnicah in takrat imam dober hotelski zajtrk. Mislim, kdo si je izmislil tisto o treh obrokih dnevno? Ko se organizem navadi, mu je prekleto malo mar. Telo se da zlahka preslepiti. Poznam ljudi, ki neprestano kaj jedo, jaz pa ne morem normalno delovati, če preveč jem.

No, in ker sem bila včeraj tako melanholična, sem vzela iz omare mojo leseno šatuljo. To naredim tedaj, ko hrepenim po čem domačem. Ko odprem šatuljo, me pozdravi vonj osvežilnih robčkov iz parfumerije v Grassu. Dobesedno. Ker sem jih še v ovitkih položila med razglednice in podobno, in to je bilo pred petimi leti. V šatulji je polno razglednic, starih vstopnic iz raznih dvorcev, kazal za knjige, v nekem muzeju pa sem si celo kupila nekaj svinčnikov, ampak sem jih že skoraj porabila. V Grassu je bil v zraku res nek čudovit vonj.

Tu je nekaj mojih najljubših razglednic - prva je iz Pienze, zadnji dve sta pa iz Würzburga.

 

To pa je eden od mojih bolj »eksperimentalnih« fotografskih posnetkov iz prejšnjega tedna.

Snežilo je

Hecno, pravzaprav. Mislim, ukvarjala sem se s pisanjem teksta za nek predmet, napisala sem borih tisoč besed, ko kar takole naenkrat, pomislim na to staro sabljo, s katero si dopisujem. Zelo je fina in afnasta, čeprav je ta izraz prostaški. Vedno mi pošlje takšno »unikatno pisemce«. Kakorkoli že, prejšnji teden mi je torej poslala takšno voščilnico z osladnim voščilom; ampak to ni bilo tisto, kar me je sezulo. Tudi sama se mi je namreč zahvalila za kartico. Pogledala sem v predal pisalne mize, tam na vrhu pisemskega papirja iz nekega hotela pa sta še vedno počivali dve voščilnici – torej ni šel nihče na pošto, jaz pa nisem bila ravno pri volji za pošiljanje voščilnic.

Že kar nekaj mesecev si dopisujem z dvema puncama, ki sem ju narajmala kar tako, mimogrede. Obe sta starejši od mene. In tu nastopi tista reč s pismi. Jaz nisem ravno navdušena nad pisemsko dekoracijo in podobnim, tista stara sablja, o kateri sem prej pravila, pa si kar lomi prste, medtem ko razmišlja o vseh »prikupnih« nalepkah in tem, ki mi jih bo prilepila na naslednje pismo. Nisem bila vedno tako groba, kar se tiče pisemske dekoracije in tega. Tako je bilo, da sem imela v drugem razredu za prijateljico punco, z njo sem šla prvič na ogled gledališke predstave in je zares noro igrala na klavir, bila je namreč precej objestna, no, kakorkoli že, ona mi je nekoč rekla, da ne bova prijateljici, če bom še kdaj narisala kaj »prikupnega«. Zato nisem ravno navdušena – ker ima tista stara sablja toliko dopisovalk, da niti opazila ni, da nisem bila jaz tista, ki ji je poslala voščilnico. Vseeno mi je, četudi ima sto dopisovalk, če le ne bi bilo tega sranja z voščilnico – ker je to precej najedlo mojo staro občutljivost. Mislim, če se ne moreš posvetiti vsakemu dopisovalcu posebej, potem nima smisla, da jih imaš toliko. Pri the rečeh postanem zelo občutljiva.

Tekst, ki ga pišem za šolo, se tiče etnologije in mi je kar precej všeč. Je o mostiščarjih in podobnih starih sabljah in na začetku nisem bila preveč navdušena nad njimi, ampak sedaj so mi postali kar všeč z vsem tistim njihovim orodjem vred. Niti profesorica ni tako slaba; baje ima rada takšne vljudnosti, kot so »s spoštovanjem« in »spoštovani«. No, in danes sem se torej lotila tipkanja. Saj nimam nič proti pisanju takšnih tekstov, ampak problem je v tem, da z njimi nisem nikoli zadovoljna. Vedno jih nekako kot predelujem. Spomnim se, kako sem pred leti napisala cel tekst na temo Rimljanov. Fant, sto let sem predelovala to besedilo, na koncu je ostalo le še ubogih 4000 besed. Pisanje takšnih besedil mi gre kar dobro od rok, veliko bolje kot mi je šlo kdajkoli pri slovenščini. 

Pred nekaj tedni so mi namreč iz šole blagovoljili poslati to skripto, ki sem jo do nedavnega imela spravljeno v predalu, zadnji teden pa sem jo prekladala okoli kot kakšen drek. Gre za nekakšen dvojni pisni izpit iz dveh predmetov in sem od sile razgreta. Le da ta skripta ni tako dobra. Vendar imam boljšo rezervo – že nekaj dni berem nek glosar Petra Fistra, ki je veliko boljši in v njem ni takšnega brezveznega gobcanja. Ne rečem, da me je stavbarstvo kdaj zanimalo, ni pa tako slabo.

Dopoldne je zapadlo nekaj snega, komaj kakšnih osem centimetrov. Potem je nekaj časa deževalo.  In zapadel je takšen čudovit bel sneg, in potem sem šla ven in sem fotografirala. Komaj, da sem lahko dihala pod šalom. Kolikor vem, spet sneži. Zima ni eden mojih najljubših letnih časov, to sta pomlad in jesen. Mislim, saj je kar lepo, ko sneži, ti pa si notri in počivaš ali bereš knjigo; ni pa zelo prijetno, če moraš v takšnem vremenu ven. Če odmisliš vso tisto vročino, niti poletje ni slab letni čas. Poleti po nebu letijo jadralna letala in puščajo tiste majcene oblačke za seboj; najlepše jih je gledati, ko začne zahajati sonce. Poleti si lahko cel ljubi dan zunaj in poslušaš brenčanje čebel in opazuješ košnjo trave na sosednjem travniku in nosiš lahko, belo srajco, podobno tistim, kot so jih včasih nosili kmetje, ali kaj jaz vem. Nekaj podobnega tem Vidrićevim verzom:

V travi rumenijo cvetovi

in brenčijo zlate čebele,

tam za senčnimi drevesi

vidiš velike oblake bele.

In tam za tihimi strehami

zlato polje izginja,

valovito, mirno, spokojno,

in z griča na grič se razgrinja...

Danes popoldne sem poslušala Čajkovskega. Nimam seznama najljubših skladateljev, a če bi ga sestavila, bi bil Čajkovski na njem. Večino skladateljev klasične glasbe imam rada, razen Mozarta. Mozarta pa res ne prenesem. Njegova glasba je tista, ki je pravzaprav ne maram. Njegovo osebno življenje mi je eno figo mar. No, najraje pa poslušam skladatelje iz obdobja romantike – Brahmsa, R. Straussa in te. Za zgradbo in podobno se ne zanimam kaj dosti, prežim na lepe melodije in občutke, ki jih bodo le-te vzbudile v meni. In če bi si morala izbrati posebno skupino skladateljev, bi bili to najbrž Rusi – Čajkovski, Rachmaninoff, Stravinsky, Shostakovich – čeprav so iz različnih obdobij. Njihova glasba je namreč kot izba v neki stari hiši z vonjem po zatohlem, polna čarobnih pripovedk.

Že kar nekaj časa mi mama iz trgovine nosi nekakšen sojin desert, ki ga je baje staknila na kakšni od tistih polic za diabetike. Ni slab, ima okus po malinovem želeju – po mojem mi ga ravno zato nosi. Ker sem včasih rada jedla malinov žele.

Ah! nestrpnost

Glede na izbiro dobrih (*pomežik) knjig v okolici, se lahko kar na mestu ustrelim.

Kaj pogrešam: dobre stare dvoboje, smodnik in čast.

Kako mi je bil Gogolj všeč, Turgenjev pa ne

Ker moji dve stari sablji spokojno dremljeta in prižgana luč nikogar ne moti, sestavljam seznam prebranih knjig za leto 2007.

Naj se sedaj ustavim za nekaj vrstic pri najbolj čudoviti in najbolj dolgočasni zgodbi.

Za najboljšo zgodbo bi imenovala Gogoljevo Povest o tem, kako sta se sprla Ivan Ivanovič in Ivan Nikiforovič. Ivan Ivanovič in Ivan Nikiforovič sta bila najboljša prijatelja, dokler ni Ivan Ivanovič zagledal nečesa, kar si je takoj poželel: puške, ki jo je imel Ivan Nikiforovič. Slednji mu je ni hotel dati, niti zamenjati, za nič na svetu; potem pa je eden ozmerjal drugega z gosakom in tako sta se sprla, obtoževala drug drugega, dokler ni prišla na sodišče breja svinja Ivana Ivanoviča in planila nad pritožbo Ivana Nikiforoviča. Zdelo se je, da se nikoli ne bosta pobotala, pa tudi ljudje so bili žalostni zaradi njunega prepira.

Moj sosed Radilov pisatelja Turgenjeva je nekaj najbolj dolgočasnega, kar sem kdajkoli prebrala. Je iz knjige Lovčevi zapiski, ki sem se je menda kar veselila, še preden sem jo odprla. Gre pa takole: Neki gospod in njegov lovec po pomoti ustrelita ptico na graščakovem ozemlju. Iz vsega tega seveda ne nastane nobena neprijetnost, ta gospod in njegov lovec pa sta povabljena h graščaku na kosilo. Tam spoznata njegovo mamo, sestro graščakove pokojne žene in še neko staro sabljo, ki se ji tedaj ni niti sanjalo o igranju na gosli. Olga, to je bila svakinja, je bila temu gospodu všeč; graščaka pa je dojemal kot človeka brez kakšnih posebnih interesov. Čez kakšen teden se je ta gospod oglasil pri graščaku, a ga ni bilo doma; po krajšem času pa je izvedel, da sta, tako graščak, kot Olga, odšla in nikomur povedala, kam.

Storž je bil kriv

Prvo, kar se mi je včeraj zgodilo, je bilo to, da sem stopila na storž in padla. To je bilo ob šestih zjutraj. Vrag te vzemi, presneti storž in še tisoč tvojih tovarišev zraven! Mama je mislila, da iščem nekaj po tleh. Res, le kaj bi iskala po tleh v temi … Na Zoisovi mi je potem oče, ki se mu je sicer mudilo na kavo, očistil koleno. Jezna sem bila zaradi hlač, a se tu ni dalo nič narediti – človek ni nikoli povsem sterilen.

Drugače pa zadnje dni bijem bitko s pošto, saj so bojda izgubili moj paket od B&N. Klinčevi poštar je napisal en listek in pripisal, češ, da sta dva paketa, jaz pa sem dobila na pošti le enega. In tista kontrolorka manipulacije, ali karkoli že je, me je včeraj pri okencu zasliševala kot kriminalca najhujše vrste, zoprna kavka je pa še mislila, da norce brijem! Kakor da imam doma paket, zdaj se pa samo zafrkavam. Klicala je tudi poštarico, pri kateri sem takrat dobila paket in to je bila izguba časa, saj se ženska sploh ničesar ni spomnila. Dvakrat je poklicala celo poštarja, ki pa je vsakokrat povedal nekaj drugega – najprej se je zdelo, da je odvrgel največjo pošiljko v kaslc (poslušajte to – najmanjše pošiljke naj ne bi mogel stlačiti v nabiralnik, ta veliko bi pa lahko!), nato pa, da ničesar ni prinesel nazaj na pošto. Česa tako zabavnega pa res še ne.

Prišle so tudi neke moo kartice in značka, na kateri piše Eat. Sleep. Read. Poleg tega so iz foto študia prispele še fotografije. Eden mojih občasnih konjičkov je lepljenje in urejanje fotografij. Najraje imam tiste foto albume, kjer lahko človek sam uredi slike in jih prilepi s tistimi srajčkami. Že pred leti mi je babica pokazala leseno šatuljo s starimi fotografijami; med njimi je bila tudi fotografija mojega pradeda Henrika iz prve svetovne vojne, ki mi je zelo všeč. Odkar imam to šatuljo doma, sem povsem zasvojena z razvrščanjem teh fotografij – že vsaj štirikrat sem jih pregledala. Zadala sem si namreč nalogo, da jih lepo uredim in spravim v album.
Naj ostanem še kakšno vrstico pri pošiljkah. Pred približno štirinajstimi dnevi je prispelo Labodje jezero od Čajkovskega na dveh gramofonskih ploščah. Šele danes sem ga uspela poslušati do konca!

Kako čudovito sedaj izgleda restavracija hotela Slon! Še dobro, da so se spomnili, da bi jo morali prenoviti. Kar so jo prenovili, sem tam že dvakrat jedla – celo meni je drugačen. Saj je prav, ker je bilo prej tako dolgočasno. Tista omara s priborom in podobnim je pa vendarle enaka. In najbolj krasno je to, da lahko vedno sedim za isto mizo, torej za tisto v kotu.

Kar pri reviji The New Yorker res obožujem, so njihove, khm, satirične risbe. Če se samo spomnim na The New Yorker Book of Doctor Cartoons … Huh, te risbice so pa res od sile. Na primer tale – doktor zaskrbljeno sedi pri svoji mizi, nasproti njemu pa starejša dama, napravljena v generala. Doktor ji pa pravi: ”It is unfortunate that I didn’t get your case earlier, Mrs. Perkins.“ Ali pa tale: Pomočnica sedi pri svoji mizi in sprejme telefonski klic: ”The doctor is in court on Tuesdays and Wednesdays.”
V izvodu iz konca oktobra mi je bila najbolj všeč risba pri knjižnih kritikah. Članek govori o knjigi What Hath God Wrought: The Transformation of America, 1815-1848, ki jo je napisal Daniel Walker Howe. Članek ima v resnici kakšne štiri strani, od tega ta čudovita risba zaseda eno stran. Manjšo verzijo risbice se lahko vidi tukaj.

Pred več kot tremi tedni sem dobila nekakšno dovoljenje za izdelavo fanlistinga Victorja Hugoja. Mislila sem, da nikoli več ne bom naredila nobenega fanlistinga, zdaj pa se vračam nazaj.

Bertie Wooster naj bo!

Torek je bil v mnogih pogledih zame zelo ugoden. Razni dogodki so zanetili v meni brezkončno radost, ki se je nadaljevala do večera, in še sedaj ni povsem splahnela. Začnimo torej najprej s knjigo. V torek sem bila na Zoisovi in medtem, ko sem čakala na očeta, sem prelistala nov katalog Sveta knjige. Tristo kosmatih! sem si mislila, in takoj izrezala ven tisti del lista, na katerem je z veliki črkami pisalo: Hvala, Jeeves. Platnice ima takšne lepe, v istem slogu, kot že dve drugi knjigi (Twainov Američan v Evropi in Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo). V ta knjižni klub smo včlanjeni že od leta štiriinsedemdeset. Najprej je bila moja stara mama včlanjena, kasneje pa so članstvo prenesli name. Pri tem je najbolj zabavna nova članska izkaznica z mojim imenom, ki so mi jo poslali. Na njej je namreč napisan datum začetka članstva: 1.10.1974, jaz pa sem bila rojena mnogo let kasneje.

No, in tudi to še ni bilo vse. Popoldne smo šli v Ljubljano po čevlje, po katerih sem hrepenela več kot dve leti. Mislila sem, da mi bo srce razneslo, tako vzhičena sem bila. Že najmanj stokrat sem omenila, kako ne maram hoditi po trgovinah, ampak sedaj sem pač naredila izjemo, eh. Ti čevlji so klasični in brezčasni, zato so mi bili všeč, že ko sem jih pred leti prvič zagledala. Tedaj sem bila prepozna, v torek pa je ta par ženskih čevljev čakal posebej name. Mislim, kaj niso čudoviti? Neprestano sem se smehljala od zadovoljstva. Kako krasno. Nisem si mislila, da me lahko nekaj takšnega čisto prevzame. Mislim na to, da mi zelo, zelo dolgo ne bo treba v nobeno trgovino. Tako vesela sem bila, da sem si že predstavljala, kako zadovoljno hodim v svojih čevljih po ulici in si požvižgavam kakšno veselo pesem. Takšno, kot je We Open In Venice od Rat Pack, ali kaj podobnega.

V ponedeljek je moj oče, Sombrero, dočakal svojih prvih petdeset let. Ni kaj. Dobil je kup čestitk, podarili so mu akvarel, kup steklenic, kar pomeni, da bomo veliko pili. Kar me spomni na to, da moram Ani poslati fotografije s ponedeljkovega obiska.
Naj sedaj delim kakšno prigodo. Morda bo dovolj naslednja: Zadnjič je bil oče tako zakopan v delo v svoji pisarni, da je pozabil, da ima pouk. Pa je na hodniku srečal dva učenca in ju okregal, da ne bosta tokrat spet špricala kot zadnjič. Na koncu sta ga opomnila, da sta ga čakala, vsi drugi so pa šli.
Ker že cel teden dela propagando za rojstni dan, piše z namazom številki pet in nič na kruh, sem mu tudi jaz nekaj podarila. K sreči je bil darila vesel.
Ja, Sombrero je res en stari kavelj. On je bil tisti, ki je na moje vprašanje, če se je kdaj peljal z avtobusom, odgovoril: „Ne, kaj pa je to? Nekaj, kar vozi gnoj na njivo?“

Predvčerajšnjim se mi je sanjalo o Brahmsu. Po zunanjosti mu niti ni bil toliko podoben, se mi zdi. Jaz sem šla po nekem hodniku, pa se je kar od nekod prikazal za menoj, se zadrl, da ga ne smem prehitevati, in me naposled mahnil z bičem. Nato sva se prepirala za tisti bič, on pa se je spravil na mojo nogo in mi poskusil sezuti čevelj.

Danes sem malce pregledovala svojo majhno zbirko filmov. Kadar gledam Amadeusa, se preveč smehljam. To pa zato, ker znam oponašati tisti Mozartov usekani smeh. Saj imam še nekatere druge dobre filme, a v nobenem ni tistega usekanega Mozartovega smeha, ki še mene spravlja v smeh. Lepa reč.

Skopal je luknjo

Ne vem, katera ura je najbolj primerna za večerjo, a pri nas doma se ponavadi večerja dokaj pozno. Jaz dostikrat ne večerjam, pri nas v družini pa je tako ali tako Sombrero tisti, ki kuha. In tako smo se danes spravili za mizo ob desetih zvečer, ker je oče tako lepo pripravil kruhke, kupil pa je tudi maslo in biftek, ki ga imamo tako radi.
Že kar nekaj minut pa nas je pošteno motil hrup, ki ga je zganjal sosedov lovski pes, po imenu Pur, če se ne motim. Nato pa začne ta sosed, ki ima tam zraven svoj mini čebelnjak, svetiti v nas z žepno svetilko. No, menda je iskal svojega psa. Mama se je domislila, če svojo ženo tudi išče v postelji z žepno svetilko in potem smo se vsi smejali. Nato se je hrup polegel.
Čez kakšnih deset minut pa pride mimo naše ograje gospod sosed in pravi: »Dober večer!« Kuža je menda skopal luknjo na našo stran, ker je zavohal mladega ježa. Mi pa smo bili tako zaverovani v biftek, da nismo niti opazili, da imamo ob naši ograji, tam pri sadnih drevesih, psa, ki je v gobcu trdno držal ježa!

Moram priznati, da to poletje skoraj nič ne berem, oziroma bolj malo. Trenutno berem naenkrat kar dve knjigi – Pomladne vode Turgenjeva in Zločin Silvestra Bonnarda, ki ga je napisal Anatole France. Že v »za pelin solz, poljubljanje strupeno« (Lermontov) sem ga omenjala. Takrat sem brala čudovito knjigo z naslovom Kuhinja pri kraljici gosji nožici. Morda pa sem postala le malce lena ali pa imam zgolj krajši odmor od branja.

Zelo zabavno se mi zdi, kadar kdo poskuša od mene izsiliti, naj ga pokličem. Opažam pa tudi, da na vsake toliko časa dobim domov klic od »neznane osebe«. To je tisti klic, katerega telefonska številka je »unknown«. Povečini me sploh ni doma, vendar vidimo, da imamo sporočila in zgrešene klice. Če želi kdo z menoj govoriti, naj me pokliče po normalni liniji. Se pa spomnim, da sem okoli petnajstega maja po sedmi uri zvečer dobila anonimen klic tudi na mobilni telefon, a sem ga, z velikim obžalovanjem, opazila šele naslednji dan. Kako naj človek sploh pokliče nazaj, če je pa telefonska številka »unknown«? Kaj, če bi bilo kaj nujnega, ali kaj jaz vem.
To pravim zato, ker me je zadnjič nekdo kar poskušal prisiliti, naj ga pokličem. Češ, da bi ga tako potolažila, jaz pa sem mu rekla zgolj, da bo jutri nov dan in bo mislil drugače. Potem me je pa kar začel zmerjati, češ, da sem takšna kot neka druga punca, itd., itd. Dejala sem mu, naj ne govori neumnosti, ker me sploh ne pozna in očitno je bilo potem konec. To se mi je pa kar malo zamerilo.

Odkar imata starša dopust, sta včasih kar malo nataknjena. Sombrero je te dni barval našo hišico, ker je treba ohranjati les lep in to mu je bilo najbrž tudi v razvedrilo.

Zadnjič sva se s T. nekaj časa pretvarjali, da sva turista. T. mi je namreč predlagala, naj nosim fotoaparat kar okoli vratu, da mi ga ne bo treba vedno iz torbe dajati, kadar bom hotela kaj poslikati, ona pa je nosila torbo. Mislili sva tudi, da bi šli v trafiko, izbrali nekaj razglednic in pričeli čebljati v nekem tujem, izmišljenem jeziku. Meni se je to zdela precej špasna domislica.

Krajša notica na temo mojega pisanja

Platane sanjaj mar zelene,
kopeli vonj sladko dišeči,
v zalivu barke razkropljene …
(Victor Hugo)

Najbrž nisem nikoli napisala zavidljivo dobrega sestavka. Nikdar mi ni bilo vseeno, kaj si drugi mislijo o mojem pisanju; to se mi je vedno zdelo dovolj pomembno. Kadarkoli kaj napišem, predložim to pisanje v branje še komu drugemu. Moje zgodbe niso namenjene le meni in ne pišem jih zase, predvsem pa ne zato, da bi s svojim pisanjem želela kaj izraziti, bodisi čustva, moj pogled na svet ali kaj drugega. Zelo pa cenim mnenje mojega očeta; če bi bil stari oče živ, bi si močno želela, da bi tudi on prebral moje zgodbe, saj je na tem svetu ni osebe, katere smrt bi obžalovala bolj kot njegovo. Doslej je oče ocenil moje novejše, bolj moderne zgodbe kot »v redu« pisanje (pri njem v redu pomeni marsikaj, le zanič ne), ter z lepim številom dialogov. Omenil je nevtralnost. Ta nevtralnost pravzaprav pomeni, da so zgodbe brez pretiranih čustvenih izpadov in nasilja; na tem mestu naj povem, da se venomer izogibam raznim vulgarnostim in preklinjanju, ki se sicer rado pojavlja v sodobni literarni zvrsti.

Nisem eden takšnih ljudi, ki bi pisanje izkoriščali kot orožje, ali kot si je to zamislil Bulwer-Lytton v eni svojih iger – The pen is mightier than the sword. Jaz pišem zaradi pisanja samega. To pripovedujem zato, ker ne želim, da bi kdo dobil napačen vtis. Pred časom me je neki Portugalec vpletel v pogovor in me spraševal o knjigi, ki jo pišem. Obžalujem, a ne pišem knjige. Sčasoma sem ugotovila, da mi gredo kratke zgodbe bolje od rok. Vseeno pa moram priznati, da moje zgodbe niso povsem brez ljubezni in čustev; resda niso v ospredju, a zanemariti jih ne gre. Prav tako ne hrepenenj in osamelosti. Na podlagi vseh svojih premišljanj sem si izmislila posebnega junaka svojih pripovedi, ki mu je ime A. P. P. se nerad vmešava, je vljuden in včasih piker. Ni rečeno, da njegovo kajenje ni povsem brez pomena; morda se gospod P. posmehuje. Osnovan je na dveh osebah iz preteklosti, ki mi še vedno mnogo pomenita.

Preden preidem na drugi del, moram povedati, da sem pisec, ne pa pisatelj. Name ni vplival noben slaven avtor, saj je branje, kot sem že dostikrat omenila, zame le branje zaradi razvedrila. Ljudje morajo o meni dobiti takšen vtis, da se ukvarjam z meni ljubimi dejavnostmi ljubiteljsko. Ta vtis bi bil končno resničen in pravilen. Moje pisanje pa je vendarle blizu tistemu, kar rada berem. Blag humor, določena mera brezskrbnosti. Ker si nekateri ljudje domišljajo, da poznajo moj okus za knjige, jih moram v tem pogledu zavrniti. Tisti, ki me dlje časa poznajo, zagotovo vedo, kaj berem, tisti, ki pa so zgolj prebrali ves moj spletni dnevnik, se motijo. Zato se mi zdi tu pomembno, da naredim kratek seznam humorističnih romanov, ki jih prištevam med svoje najljubše. Če se bo potem še komu zdelo, da bi mi poslal v priporočilo neke tretje knjige, spisane s peresom neke zagrenjene ženske v méni, naj se raje zadrži in tega ne stori. Nekateri ljudje pa res vse vedo, kaj!

• Dnevnik nekega nepomembneža (George Grossmith)
• Hvala, Jeeves (P. G. Wodehouse)
• Jenki iz Connecticuta na dvoru kralja Arturja (Mark Twain)
• Pickwickovci (Charles Dickens)
• Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo (Jerome K. Jerome; žal se mi Trije možje se klatijo ne zdi enako dobra knjiga)

Ambasadorji

Prešinilo me je, da bi kaj več pisala v tale blog, da ne bi služil samo v okras.

Italijansko potovanje Goetheja je bilo zelo težko dobiti - knjiga namreč ni več v prodaji. Če sem jo hotela imeti, sem morala najprej pisati v Cankarjevo založbo, kjer mi je gospodična Tainta odgovorila, da je preverila zalogo in imajo petindvajset prostih izvodov. Naposled je sledilo telefonsko naročilo, tam pa sem izvedela, da je izvodov še pet, vendar pa tudi ta ženska ni bila povsem prepričana glede števila. Na koncu se je izvedelo, da sta izvoda samo dva in tako je eden pripadel meni.
Iz neke moje knjige spisov iz potovanj sem zadnjič prebrala nekaj starih potopisov, da bi si osvežila spomin in dobila nekaj novega navdiha. Ljudevit Stiasny je napisal lahko berljiv potopis po naslovu »Iz Carigrada v Tiflis«, pa tudi Aškerčev »Izlet v Carigrad« ni bil od muh. Nekaj zelo vznemirljivega je na tem, kako so v devetnajstem stoletju ali čisto v začetku dvajsetega potovali Evropejci. Danes ne more biti več tako, ker je ta starinski čar zbledel, odkar se ljudem »preveč mudi«.

Kadar si ljudje iščejo prijatelje ali ljubezenske partnerje, menda želijo osebe z nekakšnim »smislom za humor«. Baje pomeni v današnji dobi »smisel za humor« smejati se, kadar nimaš nič pametnega za povedati. Potem velja tudi to, da obleka ne naredi človeka. Slišala sem, da zato hodijo nekateri ljudje okoli napol goli – ker smo sinovi in hčere narave, ter bi bilo potemtakem vseeno, ko bi bili kar goli.
Jaz pa, ki sem bila vzgojena od starega V.-ja, imam raje ljudi, ki se ne topijo od prijaznosti. Jaz sem se vedno bolj zanimala za to, kaj nekdo počne in kakšne navade ima – če so mi bile povšeči, je bila oseba »primerna«, drugače pa ne. Če je bil tisti človek ošaben, aroganten, posmehljiv ali kaj podobnega, mi je bilo vseeno; nekatere lastnosti so mi bile celo skrivoma všeč, ker jih premorem tudi sama. Ah, te lastnosti so sila privlačne, če jih ima oseba, ki »ustreza«. Na nepravem človeku so prav odbijajoče. Menim, da se za takšnimi lastnostmi in okobalim sedenjem lahko skriva več kot zadovoljiva persona.

Če ne bi bil moj stari oče takšen, tudi sama ne bi bila. Morda se ljudem zdi, da te stvari nimajo med seboj nobene povezave, ampak jo imajo: zame ne obstajajo ena brez druge, temveč se skladno ujemajo. Mislim, da lahko samo s tem doživljam svoj čas. Ravno tako kot je pomembno, da v tem trenutku rahlo vlečem črte s svojim rialtom po tej beležnici.
Nimam pravice, očitati drugim njihove narave. Vendar si pridržujem neko določeno stvar: reševanje. Ko me je že napadel val nenadne sreče in sem se vsa predala Pomladi, sem dobila malodane napad togote prav zaradi skorajšnje vrnitve zimskega vremena. V tistem trenutku me je zapopadla misel, da bi me poslali na pot in mi najeli sobo v kakšni toskanski vili, ki so tako priljubljene, in imajo vse naokoli prelep vrt ter razne vodnjake in čudovite fontane. Od tam bi lahko pošiljala sem razglednice in tono pisem. Kakšen užitek! Dokler se ne bi ta presneta zima pobrala proč, potem bi pa prišla nazaj.

Čudim se, da se moj odnos do italijanske dežele ni kaj dosti spreminjal skozi leta; izjemno nervoznost ob ogledovanju velikih umetnin v Rimu, ki sem jih imela tik pred nosom, ko nas je bilo nazadnje tam pet, je zamenjalo občudovanje. Ne bi verjela, da je bil za to kriv Stendhal. Pretirana vsakdanjost me tira v neizmerno nesrečo, osamelost (tu ne sme biti zamenjana z osamljenostjo) pa v nezadovoljstvo. Mislim, da bi prav v ta namen želela biti kakršnakoli razvpita zgodovinska osebnost, samo da bi imela v svojem srcu tisto vznemirjenost, za katero se danes zdi, da je nemogoča. Morda je moje življenje preveč trivialno – ne, česa takšnega ne more nihče trditi, ker se ga komajda udeležujem – moje misli pa so daleč od tega.

Odeti v škrlat

Pred malce več kot enim tednom smo s staršema obiskali neka njuna znanca, s katerima prijateljujeta že mnogo let. Da mi vsiljeni obiski niso pogodu, mi najbrž ni treba posebej pripovedovati. Glede družbe sem zelo izbirčna, in ta par mi nikakor ni ustrezal. Najbolj zoprno pa se mi je pričelo zdeti takrat, ko sta nam pokazala na novo prenovljeni prostor poleg kuhinje, ki naj bi služil kot jedilnica. No, to sobo so »jara gospoda« vseskozi imenovali »salon«; delili so pohvale in se nikakor niso zedinili glede tega, kdo naj bi prej zaprl svoj gramofon. Jaz sem iz vljudnosti zgolj mnogokrat prikimala v znak odobravanja; nisem eden tistih, ki bi takoj izrazil negativno oceno.
Kaj si pravzaprav mislim, sem povedala šele, ko smo se vrnili z obiska in sta mi domača dva že začela presedati s svojim »salonom«. Okrcala sem ju, češ, da ta izraz v primeru takšne zgrešene opreme v jedilnici niti ne ustreza. Oh, poglejte no, kaj pa imajo podobe kmečkih domačij, moderne svetilke in ogledala ter toaletne mizice za početi v jedilnici? Takšno pohištvo in oprema ne spadata v jedilnico, ki naj bi bila starinskega stila. Tudi sam prostor ni bil pravih barv – bilo je preveč bele in zelo malo modre; zaradi tega je prostor izpadel hladen in prazen. Če bi dodali več modre in malce manj bele, bi bilo čisto drugače. Kakšen okus imajo ljudje v teh časih… Saj ni čudno, da neprimernega, če se po pločnikih sprehajajo osebe, oblečene tako, kot jim »od riti odleti«, če se lahko tako izrazim.
Sicer pa to ni moja stvar; ni moja stvar, če so »zgrešili« s tem pohištvom, niti ni moja dolžnost, biti z njimi odkrita v tej zadevi.

V ponedeljek dopoldne sem se imela za sestati s T. pred knjižnico. V mestu je slučajno imela opravke in ponudila sem se, da jo spremljam. Tako kot že poprej sva šli v Teater Cafe, ki je nasproti Prešernovega gledališča. Bilo je čisto polno in komaj sva dobili prosto mizo. Poleg naju je bila kar pisana druščina, obdana s kavo, koka kolo in tobakom; nekdo je namreč vlekel pipo. Porabila sem lepo število drobiža, saj sva dosti debatirali, med drugim sva imeli pravcato razpravo o detetu neke najine bivše sošolke. Menda ima hči; o, ubogi otrok! Revica ima za mamo žensko, ki v avtobusu kaže sredinca svojim nasprotnikom. No, potem sva si še v knjižnici ogledovali neke opolzke posnetke in se na sploh naslajali nad svojim prostaštvom. Sicer pa je morala kmalu domov. Popoldne je namreč pričakovala obisk – njen poba je prišel k staršem, da bi si izprosil dekličino roko pri staremu.

Približno desetkrat na leto se oblečem kot igralec kriketa. Nazadnje je bilo to v petek popoldne, ko smo na Ptuju pokopali zadnjo pripadnico rodu Weithovih, Ljudmilo, babičino polsestro, ki bi bila letos stara osemindevetdeset let. Rodila se je namreč leta 1909! Premišljevala sem o tem in predvidevam, da jo je najbrž strla smrt moje babice, zakaj babica je imela osemnajstega rojstni dan, ona pa je umrla en dan kasneje. In koliko naroda je prišlo! Moralo jih je biti več kot petdeset. Jaz nisem človek, ki bi prelival solze pred drugimi, temveč sem tolažnik, zato sem vsem stiskala roke v znak simpatije, jim izrekala »moje sožalje«, jih poljubljala na od solz omočena lica in trepljala po ramenih. Vendar najbolj žge solza, ki je ni videti. Tam so bili tudi Dunajčani, torej polsestrina hči in njen sin Kurt ali kaj je že, s svojo spremljevalko in ljubkim majhnim otrokom, ki mu je ime Maurice in se mi je enkrat med lovljenjem celo zapletel v pol plašč. Bilo je torej dosti rokovanja in podobnega, pri meni pa so se spravili tudi na moje lase; božali so jih in se jih dotikali. Pravili so, kako lepe in dolge imam. No, vse to mi je kajpada godilo in laskalo.

V četrtek, ko sem bila v Kranju, sem imela dosti časa za premišljevanje. In med rauhanjem (od zadnjega paketka sta mi ostali samo še dve mali cigari) sem se domislila, da je Veliko Pričakovanje, čigar avtor je Dickens, ena najlepših knjig, kar sem jih kdaj prebrala. Rada imam njegove knjižne junake in Pip je eden izmed najprijetnejših. Vsa knjiga je tako zelo lepo napisana, da je najbrž roka ženske pisateljice v devetnajstem stoletju ne bi znala napisati! Saj ne, da imam kaj proti ženskim pisateljicam; Charlotte Brontë piše prav krasno. Vendar niso ravno po mojem okusu. Zdi se mi, da so v takšnih knjižnih delih vedno kakšne preveč sentimentalne scene. Zato raje berem moške pisatelje in Dickens mi je silno pri srcu.