Piatnik

Tri fotografije: Lucca

Večerja pri Zlatem volu

Dež je lil kot iz škafa, ko smo se nekega večera v prejšnjem tednu iz našega hotela odpravili čez most, da bi povečerjali. Večer poprej, ko smo večerjali v hotelu, smo namreč na drugi strani brega opazili vinski hram z restavracijo; svetleče zelen napis na hiši, ki ima svoje mesto poleg Lehárjeve vile, nas je vabil, naj se kar oglasimo. Cmoki z ledvičkami v našem hotelu nas niso prepričali, naslednjega večera smo se tako odpravili na drugi breg... Tu pa smo našli dragulj, imenovan tudi Zlati vol. Pri nas večerjamo ob devetih ali desetih, tu večerjajo pa očitno že ob sedmih - in za naš pozen prihod smo si seveda prislužili vse občudovanje »zlobne mrhe«, neke natakarice, ki nas je cel večer obmetavala z zlobnimi pogledi. Vendar pa smo zaradi šmorna in prijaznosti vseh ostalih pri Zlatem volu večerjali vsak dan.

 

Bad Ischl, ki sem ga sprva poimenovala tudi avstrijske Karlovy Vary, navsezadnje ni bil avstrijske Karlovy Vary. Srce Bad Ischla predstavljata Kaiservilla in restavracija Franza Lehárja. Bad Ischl je bil v preteklem času znan kot kraj, kamor se je zgrinjala avstrijska smetana, med drugim tudi cesar Franc Jožef in Elizabeta; poletja sta namreč preživljala v t.i. Kaiservilli, ki je obdana z obširnimi travniki in gozdom. Tako kot Hohenwerfen, o katerem bom govorila kasneje, je tudi Kaiservilla operirana zasebno. Kaiservilla ni lovski dvorec. Je samo še en cesarski dvorec v množici; so se mi pa zdele zanimive lovske trofeje Franca Jožefa - stene dvorca so namreč posejane z rogovji gamsov, nekaj pa je tudi nagačenih gorskih živali in ptic. Poleg tega smo si ogledali še cesarjevo lovsko opravo in končno so se mi odprle oči... Svet pohodnih čevljev in planinske kulture se je spremenil. Gojzerji, ki jih pri naši nadmorski višini nosim že več kot deset let, ko se odpravim v gozd, ali kaj podobnega, so očitno stvar preteklih obdobij... Hm. Ogled zasebnega dvorca pa ima tudi slabo stran. Vprašate me, kakšno? Naj vam navedem nekaj možnosti; v skupini si z nekakšnimi ljudmi, ki na žalost ne poznajo osnovnih pravil hoda v skupini; mislim, da je eno od teh pravil tudi prepoved brcanja peska v koleno, ki gre majhnim, nevzgojenim mulcem prav dobro od rok; poleg tega pa si prisilijen poslušati razne napihnjence, ki nikoli ne izpustijo priložnosti, da se pohvalijo in spregovorijo z vodičem - gre pri tem morda za kakšne skrivnosti? Prav vse možnosti so pravilne.

Pa kakorkoli že, namenimo nekaj vrstic še kavarni in restavraciji Franza Lehárja. Ta objekt, kot je vidno na fotografiji, se nahaja v parku. To ni le restavracija, pač pa tu prirerajo tudi razne gledališke in operne predstave. Madžarski skladatelj Lehár je namreč prav tako počitnikoval v Bad Ischlu; tedaj je prebival v hiši, ki smo jo že zgoraj omenili (Lehárjeva vila). Njegovo preživljanje poletja v Bad Ischlu najbrž ni bilo naključno, saj je poleti sem prihajala, kot smo že prej povedali, avstrijska smetana; tako si je Lehár utrl pot med višje kroge.

Salzkammergut je idiličen, tako trdi marsikdo. Saj je res; le kdo bi se lahko uprl goram, jezerom in vasicam in mestecem, kot sta St. Gilgen in Hallstatt? Ne pozabimo, da je v poletni vročini prijetno sedeti ob jezeru, kjer je prijetno toplo tudi na lep dan. Kljub vsej tej jezerski zapeljivosti, ki jo ponuja Salzkammergut, pa sta mi bila veliko bolj všeč grad Hohenwerfen in muzej bivalne kulture na prostem, ki leži nad Mondseejem. Do gradu Hohenwerfen (izven Salzkammerguta) pelje nekakšna zobata; in če nisi vkleščen v kabino s skupinico obiskovalcev, ki kar ne nehajo vpiti "Francesca! Francesca!" in "Dove! Dove!", vožnja do gradu mine kar hitro. Hohenwerfen je kot orel - na vrhu vzpetine in v objemu gozdov bedi nad okolico in preži na morebitne vsiljivce. Nič čudnega, da so tu snemali tudi tisti špijonski film z Eastwoodom in Burtonom. Po gradu, ki sicer nima pohištva, rekvizitov za mučenje ljudi pa ne manjka, nas je vodila punca v srednjeveški moški opravi. Videti je bila kot Robin Hood s krivimi nogami. Po kakšni uri ogledovanja smo splezali tudi na najvišji stolp po lesenih stopnicah in se ozrli naokoli; kakšen razgled je bil to! Videli smo daljne hribe, veter nam je mršil lase... V Baedekerju so zapisali: Na gradu Hohenwerfen čudovito prikazujejo polete ptic ujed; kar sem sama videla, pa sta bila dva jastreba v kletki in neslaven polet sokola, ki ga tako nihče ni opazil.

Mondsee, še eno od slikovitih mestec, ima dobro kavarno z dobrimi ribezovimi rezinami. Poleg ribezovih rezin pa ima Mondsee tudi stare kmečke hiše; le-te se nahajajo na travniku nad mestom. Muzej bivalne kulture na prostem zajema več objektov, med drugim tudi mlin, kmečko hišo, muzej starih poljedelskih strojev in še eno kmečko hišo z nekakšno dimnjačo, ki je obenem tudi srce muzeja. Podobnosti z našimi starimi kmečkimi hišami ne gre zanikati, to je navsezadnje enak prostor. Tudi lepo je bilo videti, kako je gospodinja, oz. oskrbnica te hiše, zakurila v peči; bilo je tako domače. Hiša je primer bavarske vse-v-enem hiše, kjer je dim potoval od sobe do sobe namesto po šipovniku; dimnjača je tako omogočala dimljenje klobas in podobnega, ogrevala je pa tudi domače in živali.

Prvi dan počitnic prespiš. Če pa naročiš cmoke z ledvičkami, potem se zbudiš sredi noči in tuhtaš, koliko časa še ti bo slabo; vse dokler po eni uri ne zaspiš nazaj in te ob pol sedmih zjutraj zbudi vlak. Tako je, če spiš v središču mesta. Sliši se, kot bi nekdo vlekel smetiščno kanto po ulici. In ko po jutranjem čaju sediš v lobiju z umetnim kaminom, se kar nekako potolažiš... Pa četudi zunaj še zmerom dežuje.

Zavojevati Lucco

Zadnji večer v Lucci. Sonce je utonilo, obzidje starega mesta je zasijalo v soju drobnih luči. Ohladilo se je, potegnil je rahel piš vetra. Smo na večerji v restavraciji nasproti gledališča; med nami in teatrom je manjši trg s kipom italijanskega narodnega junaka, Garibaldija. Restavracija je kmalu polna gostov, sliši se pogovor. Nato zagorijo sveče in naše brbončice vznemiri vonj po zelenjavni juhi, pravkar postavljeni na našo mizo. Natakar me vpraša »Ali bi?« in postavi dodatno žlico na mojo stran. To ni bil edini primer, da me je natakar ogovoril po francosko; že v hotelskem baru me je barman pobaral v francoščini, ko sem naročila tisane. Ne spomnim se, da bi izgledala kot kakšna Monique, zato se mi vprašanje, čemu so me zamenjali s Francozinjo, ne zdi tako neumestno.

Lucca bi bila lahko za florentinskega popotnika nezanimiva, je pa vkljub temu lepo izhodišče za obisk manjših krajev, kot sta na primer Collodi in San Pancrazio. Že samo vasica S. Pancrazio leži v naročju Lucce, oddaljena je le nekaj minut. Za razliko od preostalih vil Lucce, ki se nahajajo v bližnji okolici, je edinole vila Grabau videti obiskovalcem prijazna. Naj pojasnim: Četudi je vila odprta za javnost, bi napis »Private« in zarjavela vrata lahko delovala neprijazno. Pri vili Grabau pa je bilo prav nasprotno - skozi visoka vrata si lahko videl dolgo pot, na obeh straneh obdano z lovorjevim grmičevjem. Tudi v zraku je dišalo po lovorju. Vila Grabau je najbrž ena tistih starih gospoščinskih posesti, ki so danes, podobno kot drugod, v zasebni lasti kakšnega bližnjega sorodnika; ker pa je vzdrževanje vil in dvorcev pravi luksuz, si z odprtjem vile za javnost povrnejo nekaj tistih stroškov. Tipična Italijanka s črno obrobljenimi očmi nas je popeljala po pritličju; notranjščina vile je urejena v neoklasicističnem stilu (kaj bi si o tem mislil Schinkel?), sama stavba pa baje sega v 16. stoletje. Morda so prostori urejeni nekoliko neskladno, pa človek kaj hitro pozabi na to; dežniki iz prejšnjih dveh stoletij ležijo na mizi za biljard, tudi knjižnica je skromno urejena z nekaterimi deli (kolikor sem uspela pogledati) G. Sand in Julesa Verna. Kot nam je pripovedovala vodička, je vilo (v 19. stoletju?) kupil nemški bankir kot poročno darilo svoji ženi, hčerki diplomata. Ker pa nista imela otrok, je vila pripadla nečaku - staremu očetu sedanjih lastnikov. Po ogledu hiše je na vrsti sprehod po parku. Sprehod deluje blagodejno, to je nekaj, kar boža dušo. Na drugi strani vile so v dveh vrstah postavljeni lonci z limonovci, nato pa nas pričakajo poti; nekatere vodijo v gozdiček, druge k »zeleni hiši«. T.i. »zelena hiša« je stavba, kjer so se v notranjščini na stropu razrasle ovijalke in podobne rastline. Vila stoji na lepem koncu; park se bohoti kar na devetih hektarih; ponuja skrite kotičke, kamor se človek lahko umakne v vročih poletnih dneh.

Pot nas vodi v vasico Collodi. Carlo Lorenzini, avtor Ostržka, si je od te vasice »sposodil« psevdonim. Avtor je bil s tem krajem tudi sicer povezan, saj se je tu rodila in odrasla njegova mama, pa tudi avtor sam je v Collodiju preživel del otroštva; sem se je kasneje vračal na obisk k družini svoje mame. Nikar pa ne zanemarimo vile in vrta Garzoni. Družina Garzoni je bila nekoč izgnana, poiskala si je zavetišče v Lucci; nato pa se je za časa mestne državice Lucce ponovno zavihtela v vrh. V vasici Collodi so si dali zgraditi vilo, ki je znana tudi kot Vila stotih oken in sega v 17. stoletje. Bolj kot vila, zaradi prenove trenutno zaprta za ogled, me je pritegnil baročni vrt. Pritegnile so me terase, fontane, labodi in race, bambus in palme, kipi s pomenljivimi pogledi...

Vrnimo se nazaj v Lucco. Naš hotel je hitro pridobil na sumljivem slovesu; kako naj si sicer razlagamo dejstvo, da je bilo tu nenavadno veliko »poslovnežev«? Pomislite, nekega večera smo večerjali v hotelu; posadili so nas k mizi v kotu. Ves večer so prihajali moški v oblekah, nekateri v dvojcu, drugi pa sami. To bi si lahko tolmačili po svoje, če ne bi v našem kotu sedel tudi rabin, ki je za večerjo pojedel veliko skledo sadja in manjši krožnik solate. Sicer pa je bilo prve dni v hotelu kar nekaj ameriških turistov - opustošili so tako hotelski bar, kot tudi kuhinjo. Opazovala sem neke Američane pri sosednji mizi; bili so presenetljivi. Pojedli so testenine in piščančja prsa, za glavno jed so pa pospravili še ribo in meso, pečeno na žaru. Imam morda majhen in skromen želodec? Sama namreč komajda pospravim krožnik testenin.

Na naš drugi večer v Lucci smo se odpravili na večerjo v staro mestno jedro. Šli smo po manj obljudeni poti, naposled pa smo po ozki ulici prispeli do enega večjih trgov; Puccinijeva hiša je bila samo streljaj oddaljena. Nasproti Puccinijeve hiše je Puccinijeva restavracija; notranjost lokala ima romantičen pridih, poslušali smo Madamo Butterfly. Kot vemo, Italija ni ravno gurmanska dežela... Povečerjali smo ocvrte kalamare in rakce. Morda je to družinska restavracija; starejši gospod je sedel na robniku pločnika pred Puccinijevo hišo, potoval je med domom in restavracijo. Tudi eden izmed natakarjev je bil najbrž domači; videla sem ga, kako je šel v hišo nasproti po krožnike in jih prinesel nazaj v restavracijo.

No, no, saj ni tako hudo! Konec tedna so Lucco, pa tudi okoliške kraje, zajeli temni oblaki. Pričelo je deževati. Upočasnjeni od dežja, smo si na poti ogledali kar nekaj nasadov smrek in cipres; teh je na poti iz Lucce proti Pratu, pa vse do Emilie-Romagne nemalo. Po vrnitvi domov je še vedno lilo kot iz škafa, komajda smo znosili bagažo do hiše. Po razpakiranju smo si naposled privoščili hladen narezek. Sklepna beseda: Naš ritem je povsem zamešan.

Živio potnik!

Moram priznati, da mi je bilo sprva težko najti prostor s pravimi vibracijami in se spraviti k pisanju, saj že nekaj dni delam na čisto drugi stvari, vendar... Sprašujem se, čemu je tako. Že vse od jutra me spremlja res dober občutek, zunaj je bilo sončno in podobno, nebo pa brez enega samega oblačka, kar mi je polepšalo jutro. Ker je bilo še precej zgodaj, sem sedela v postelji in se ukvarjala z razvrščanjem fotografij in zlaganjem le-teh v album. Potem smo pozajtrkovali in kasneje spili še martini. Spomnila sem se lepih, sončnih dni. Pregledovanje fotografij iz Rima mi je res vzbudilo cel kup prijetnih spominov. Čeprav nisem preveč navdušena nad velemesti, pa so mi bile počitnice v Rimu všeč. Celo hotela in vonja po mandljih se spomnim... Takšne stvari lahko v trenutku zakopljem globoko v svoje srce. Pravzaprav je bila hotelska soba res topla, tako domača. Vsak dan so bile naše pižame tako lepo zložene, da jih je bilo kar škoda odgrniti. Tudi kopalnice se spomnim, bila je vsa v črno belih ploščicah... Pa tudi, kako si ne bi zapomnila rimskih borovcev?

Neka oseba mi je nekoč dejala: Napisanega nikoli ne izbriši. Tega se še jasno spomnim. To je res, namreč to, da napisanega nikoli ne izbriši. Pravilni red besed ni pomemben, samo beseda je tista, ki nekaj šteje. Ko pa nekaj pišem, se ne ustavljam; to nosim s seboj v mislih.

 

Pogled na umbrijske hribe

Še en odkriti dragulj iz arhivov... Posneto na enakem kraju kot druga fotografija.

 

Maestri del Gusto

19 avgust 2009

Najprej nisem vedela, kako naj začnem, ko pa sem dovolj dolgo vdihavala vonj Mousonovega parfuma, so se moje misli naposled same preusmerile nazaj na počitnice. Naša spodnja soseda si je vzela prosto popoldne, zato nas nadleguje s košnjo miniaturne trave, po kateri potiska marsovsko navdahnjeno kosilnico, pri nas imenovano tudi – kamnolomnica, saj jo je že omenjena soseda nekoč zapeljala v kamenje, tako dolgo je mlatila ubogo travo. Torej sedaj sedim v sosednji sobi, kjer imam tudi garderobno omaro. Pogled na gozd je čudovit, hlad in tišina pa sta omamljujoča.

Včeraj zvečer smo se vrnili domov, bili smo na počitnicah. Obiskovanje muzejev me je utrudilo, ostaja le še sla po raziskovanju novih krajev. Nismo vedeli, kam bi šli. Pravzaprav smo se cel mesec pričkali, nazadnje pa izbrali točko, o kateri nismo nikoli razmišljali. Piemont, to je zanimiva pokrajina, vinorodna in tartufarsko rodovitna. Stanovali smo v Torinu, bilo nam je lepo. Turiste bi lahko preštela na prste ene roke. No, v našem hotelu jih je sicer bilo nekaj, a se nismo dosti srečevali... Je bil pa ta hotel res špica. Prvi receptor je govoril s francoskim naglasom, povedal nam je, da gre na dopust v Cortino d'Ampezzo; drugi receptor, Giulio, pa ni imel pojma o internetu. Lobi je hladen in tih. Zajtrkovalnica je ogromna, z nekakšno kristalno svečo in mozaikom v sredini stropa. Zajtrk je bil dokaj dober, a se s tistim v Innsbrucku ne more primerjati... Tam si dobil za zajtrk vse, kar ti je srce poželelo, tu pa strežejo le čisto klasiko, to so umešana jajca s slanino, maslo, marmelada, ter čaj in kava. Enkrat sem hotela poskusiti tudi košček hrenovke, a je bilo videti, kot da preživlja morsko bolezen.

Vzela sem tudi slamnik z rdečim trakom, a ga nisem nosila. Niti enkrat! Mislim, počutila sem se smešno. Sem pa videla nekoga, ki je nosil fanny pack... Kar sesuvalo me je. Skratka, raje se ustrelim v nogo, kot pa nosim fanny pack.
Kljub temu pa nečesa še vedno ne razumem: zakaj se stari sablji vselej muzata nad mojim redom v kovčku in omari in moji negi? Na kaj pa namigujeta? Kaj se nihče ne spomni, kaj je pel Maurice Chevalier v pesmi? 

In če se vrnem k Torinu... Tu je dosti zanimivosti, palač, trgov in podobnega. Za vsakim vogalom je kakšen trg s starimi hišami, kavarnami in kipi konjenikov. Postala sem gurmanski entuziast. Na prvi večer smo jedli v restavraciji Stars & Roses, ki je opremljena v rdeče-črni kombinaciji. Pila sem Toma Collinsa in pisala na hotelski papir. Beležnico sem pozabila doma, zato sem si vsak večer pomagala z raznimi papirčki in prtički. Restavracija Stars & Roses je tisto, kar bi nekdo lahko označil kot »romantično«. Vendar ni dovolj romantična, ker ni na pravem mestu; skrita za vogalom kavarne Roma già Talmone prej spominja na klasično restavracijo. V tej restavraciji smo večerjali dvakrat, drugikrat sem tu jedla odlično cremo catalano.
Spomnim se, kako je Fouche nekega večera naročila mineralno vodo, a sprva ni vedela, da je z mehurčki; potem jo je pretresla in voda je skorajda eksplodirala. Meni se je nekaj takšnega zgodilo pred enim mesecem, ko smo se nekam peljali. Na steklenički Orangine je pisalo „Pretresi me!“, torej sem jo pretresla. Ker pa sem jo nazadnje pila pred kakšnimi stotimi leti, sem pozabila na mehurčke; steklenička Orangine je izbruhnila in me zasula s prečudovitim slapom v obliki tisočih mehurčkov. Moj ipod se je kar namakal.

Mislim, da sem se najbolj veselila obiska Egipčanskega muzeja, ki pa na koncu name sploh ni naredil posebnega vtisa. Po pomembnosti je menda takoj za kairskim in londonskim muzejem. Omembe vredna, tako si drznem trditi, je velika dvorana v prvem nadstropju, kjer so ob stenah v črnem in s tisočimi lučkami razspostavljeni kipi. Velika egipčanska civilizacija tu pride do izraza, končno sem lahko občutila njihovo gradnjo in čut za estetiko. Zahi Hawass bi bil ponosen.

Nekaj ulic nižje od Egipčanskega muzeja se nahaja Museo Nazionale del Risorgimento, nasproti le-tega pa biblioteka. V tej okolici se nahaja nekakšen sklop muzejskih ulic. Tako sem v začetku prejšnjega tedna okoli poldneva stala pred muzejem, nakar se obrnem nazaj, da bi odšla, in kdo je stal le tri metre proč od mene, pred vrati biblioteke? Dostojevski. Ali pa vsaj njegova reinkarnacija! Seveda nisem stala in zijala vanj; spogledala sva se, potem sem se obrnila in odšla. Če to ni bilo čudno srečanje... Tip je bil res tako podoben Dostojevskemu, bilo je, kot bi gledal pisatelja samega. Zdi se mi, da sem ga srečala še pri Primgepoi, čeprav nisem prepričana. 

Tistega večera sem prvič pisala na prtiček kavarne Roma già Talmone. To je kavarna z zgodovino in nadutimi natakarji. Pravzaprav je tudi nekakšna samopostrežna. Ti si izbereš kanapeje in podobne prigrizke, ali pa slaščice, sladoled, itd., itd., oni pa zaračunajo porcijo. Fouche je pobrala šila in kopita in se pridružila Sombreru zunaj pri mizici, meni pa naprtila pijačo. Stari foter pri točilnem pultu je neznansko grdo gledal – kot bi koga ubil, ali kaj jaz vem. Najprej sem naročila eno kokakolo. Stari jo je odprl, jo potisnil proti drugemu natakarju, ta pa jo je natočil v kozarec, se nasmehnil in me odpravil s »prego«. Očitno je pri naši mizi nastal nesporazum, ko se je oče odločil, da bo namesto piva ali švepsa tudi pil kokakolo. Vrnila sem se še po dve kokakoli, da bo volk sit in koza cela. Star leseni ptič me je pogledal kot kriminalca in se naperil: »Še eno? Tri? Eno sem že dal, potem še eno, a še eno?« Mislim, gonil je eno in isto kot pokvarjena plata. Ampak njihov sladoled... Huh. Ženska mi je naložila limonov sladoled v posebno skodelico in ga pomazala, da se je povsem prilegal skodelici. Kakšen odličen sladoled s kozarčkom mineralne vode... 

Taisti dan smo obiskali tudi muzej kinematografije, ki se nahaja v visoki stavbi, imenovani Mole Antonelliana. Slednjo so pričeli graditi v devetnajstem stoletju, bila naj bi sinagoga. Iz tega je nastalo nekaj res čudovitega. Ko zakorakaš po dvoranah, si očaran. Razstavili so razne trike in optične iluzije; pa stare snemalne kamere in veliko primerkov fotografskih aparatov še izpred stotih let, kar me je čisto navdušilo. Nato pridejo na vrsto razni kostumi, ki so jih v znanih filmih nosile zvezde, pozabili pa niso niti na odlomke iz filmov... Na paleti slavnih zvezd je bil celo Omar Sharif kot Jurij iz Doktorja Živaga – to je eden mojih najljubših filmov. Za vogalom pa kostum, v filmu o Lawrenceu Arabskemu (moj najljubši film!) ga je nosil prelepi Peter O'Toole. Kako privlačno je hodil po puščavi v tem kostumu, njegova postava se je po pesku gibala tako spretno, zdelo se je, kot da se bo ravnokar prelomil.
Eno nadstropje višje pa smo lahko videli ogromno plakatov – še nikoli nisem videla toliko filmskih plakatov na enem mestu. Imeli so celo plakat filma Pojmo v dežju! Od vseh stvari se mi je celo pričelo vrteti. Končno smo se premaknili v drugo dvorano, kjer smo si na rdečih stolih leže ogledali film iz starih časov.

Naslednje dni smo se fijakali po Piemontu. Najprej smo se odpeljali v malo mestece Govone, kjer je edina tekočina škropilo, ki ga lahko kupiš v kmetijski zadrugi. No, vsaj tako smo na začetku mislili. S palače na vrhu (Castello Reale di Carlo Felice di Casa Savoia) smo občudovali sosednje hribe. V tistem času dneva je bila na vrsti siesta, edina (?) trgovina z živili v mestu je bila zaprta; k sreči pa smo našli eno trgovino na poti do mesta Casale Monferrato. Tudi Casale Monferrato je očarljiv kraj, le da je tu povsod kakšna kavarna. Stare mestne luči, ki jih tu ne manjka, so mi bile še posebej všeč. Najraje obiskujem kraje s starimi mestnimi lučmi, saj te ustvarijo lepo vzdušje.

Mislim si, da so bile to bolj ležerne počitnice, kot pa kakšen pravi, aktivni dopust. Večino časa smo razmišljali o tem, kje bomo večerjali. Nekega čarobnega večera je oče nekje izbrskal fantastično restavracijo Caffe Torino s presranim natakarjem, ki sploh ni bila daleč od našega hotela. To je ena tistih fantastičnih restavracij, kjer lahko izbiraš samo med vinom in mineralno vodo, medtem ko se utapljaš v tisočih prtičkih... V takšnih restavracijah se ne počutim udobno. Ne prenesem tisočih prtičkov in dolgih prtov, ki se vijejo okoli nog, še manj pa sem navdušena nad težkimi stoli, ki jih ni mogoče premikati. Testenine seveda niso bile slabe, pohvaliti pa moram še njihovo čokoladno torto, ki ima izvrsten okus.

Med drugim smo v bližini hotela odkrili še eno restavracijo, imenuje se Primgepoi. Potem smo sem zahajali vsak dan, ker je bilo tu bolj sproščeno vzdušje. In prav na naš prvi večer v Primgepoi, smo naleteli na družino, ki je tudi stanovala v našem hotelu. Foter je bil neznansko zoprn – pajac si je celo drznil prižgati cigaro, da čudovitih vonjev, ki jih je ta cigara razpršila po vsej ulici navzdol, sploh ne omenjam... Majhnega psa pri sosednji mizi je skoraj zadušilo. Cigare mi pravzaprav smrdijo. Meringata ni bila več meringata. Čudovite dagnje z basmati rižem in karijem so izgubile svoj okus.

Ker je bil v soboto nekakšen praznik, smo se odpeljali v Švico, kjer pa me je skoraj povozil turistični vlakec. Zgodilo pa se je takole. Bili smo torej na kosilu v Luganu. Vreme je bilo čudovito, nebo brez oblačka. Napisala sem nekaj razglednic in se odpravila proti pošti, ta se je nahajala nasproti trafike, tedaj pa je pripeljal turistični vlakec in me skoraj povozil. Kaj je bilo to? Uh. Ko smo šli k jezeru Lago d'Orta, je po zakotnih uličicah kraja Orta San Giulio tudi vozil turistični vlakec... Kaj je s temi vlakci? Menda tudi po Bledu eden vozi.

Na naš predzadnji dan smo šli na dolgo vožnjo ob obali Ligurije. In končali v slikovitem mestecu Santa Margherita Ligure s kupom mušjih kakcev na vetrobranskem steklu avtomobila in z melodijo La cucarache v naših ušesih, ki se kar ni nehala ponavljati. Torej, Santa Margherita Ligure. Stavbe v pastelnih barvah, velikanske buče pri zelenjavarju... Pa ta hecna, čudovita restavracija. Jedla sem mečarico na nek čuden način. Ko mi je natakar prinesel krožnik, ribe sprva ni bilo nikjer videti; nato pa sem pod kupom paradižnika in kaper naposled odkrila drobcen kos ribe, zalite z vinom. Riba sicer ni bila kdo ve, kaj... Ampak tisto, kar nam bo ostalo v spominu, je napitnina. Napitnina je pač všteta v račun, tudi če se natakar obnaša kot rit; v tej restavraciji pa so nas dobesedno obrali.
Zdi se mi, da riba ni prava, če ne okusim vsaj ene kosti. Mislim, za nami je sedel nek par, ki je naročil ribo. Seveda sta prej pojedla že kakih deset drugih jedi, riba pa je najbrž pomenila nekakšen posladek. No, in natakar jima je odstranil čisto vse kosti, pravzaprav je oskubil vso ribo, njima pa je ostalo samo belo meso. 

Tako smo se v ponedeljek vrnili domov v naše kraje z zelenimi travniki, bujnimi drevesi in nepozabno suho salamo. Nazaj grede smo se ustavili še v Vicenzi na kosilu, ker pa je bil čas sieste, so bile ulice prazne, pa restavracija, kjer smo kosili, tudi.

Umbrija

Na konici mojega jezika visi priznanje: jaz sem filozof. Tihi filozof. In predvsem, ne napenjam o Robertu Browningu v neki kavarni v Arezzu, še manj pa imam rada starini Michelangela in Botticellija. Nekateri ljudje uživajo pasivne počitnice, drugi aktivne, jaz pa oboje. To ne bo zgodba o tem, kako sta za menoj v kavarni sedela dva ameriška intelektualca in kvarila moj Gin Fizz z napenjanjem o nekem pesniku. Dalje, Locke!

Prejšnje leto v F. v Toskani: kaj sem torej počela v tem mestu, če si nisem ogledovala umetnin? Niti v en prekleti muzej nisem šla. Ker a) sem raje pohajkovala; b) kosilo v dobri restavraciji se je zdelo bolj privlačno kot čakanje v vrsti za vstopnice ali c) imam raje kilogram bazilike. Vse naštete možnosti so pravilne. Romantika in impresionizem, to sta moji dve umetnosti. Caspar David Friedrich, tvoja občudovalka sem. Caravaggio, pljunem na tvoj grob.

In tu se pričnejo moje letošnje počitnice v Umbriji. Tu se pričnejo sanje o združitvi pasivnih in aktivnih počitnic. Tu se začne, na veliko žalost puristov, britanski sen o klavrnem čaju z mlekom. Tu se da piti dober tisane.

Rezervirano smo imeli v hotelu na Corsu Vanucci v Perugii – center je namreč čisto na hribu. In Corso Vanucci je središče vsega – dobre hrane in podobno, tam pa je tudi Palazzo dei Priori. Posebno omembo si zasluži ta restavracija, imenovala se je Ferrari, kjer smo jedli vsak dan. Dve pomembni točki na vsaki strani: store z Applovimi izdelki (sem pravi technik frik) in Luisa Spagnoli. Po osmi uri so se ljudje začeli zbirati pred restavracijo, da bi dobili prosto mizo in Mustafa, tako je bilo baje ime tistemu glavnemu, je čakajočim razdelil menije, da bi si že prej izbrali jed po svojem okusu. Mene sta oba navdušila – tako Mustafa, kot Aga. To je bila simpatična punca, edina, ki je imela dlančnik – Aga je namreč samo pobirala naročila. Stregli so dobro mineštro, meni pa so bili najbolj všeč kruhki s paradižniki in olivnim oljem. Ko smo že nekega večera zopet tu jedli, pa so neki kitajski turisti izgubili torbico. Kasneje se je vrnil starina, eden od teh turistov, po torbico, in moj oče mu jo je pokazal. Starina je kar žarel od veselja in je očeta trepljal po ramenu in se mu zahvaljeval. »Cheers!« To je moje vrste pozdrav.

Kar zanimiv je bil, ta naš hotel. Imeli smo res posebnega boja. Vdrl je v sobo, potem ko sem pozabila obesiti ven tisti znak, da naj ne moti. V lobiju je sedel neka stara bajta v brezrokavniku (noro, vem) in bral časopis. Pred hotelom je bila knjigarna z angleškimi knjigami. Vodja restavracije z metuljčkom je imel oči zame – no, oči je imel za tisti predmet v mojih rokah, fotoaparat s težkim objektivom – večino časa sem namreč uporabljala objektiv 70-200 – mimogrede, to je bila čudovita vadba za mojo desno roko, še posebej potem, ko so se mi po več urah držanja teh dveh kilogramov v roki sploščili trije nohti, haha. Kaj pa to – do glavnega hodnika v prvem nadstropju si lahko prišel z dvigalom, do sob pa si moral prehoditi še lep kup hodnikov, ki so bili prepljavljeni z ogledali. Z oken v hotelu je bil res lep razgled – na Corso in na manjši trg, kjer so ljudje posedali še pozno v noč na klopeh okoli dveh fontan. Na drugi strani pa si videl vrtove in ploščad, s koder je bil razgled spodaj na okolico.

No, v Palazzo dei Priori se nahaja Galleria Nazionale dell'Umbria. Ravno sedaj imajo razstavo del slikarja Pintoricchia, ki so jih pripeljali sem iz večih delov sveta, saj so jih razni muzeji posodili; mislim, da jih je bilo nekaj tudi iz zasebnih zbirk. Okoli štirideset hallov samih Pintoricchijevih umetnin!

Nekega jutra pa smo se odpeljali v Toskano – v Pienzo. Vozili smo se po podeželju mimo vseh teh vinogradov in pri tem sem dobila nekakšen prazen občutek. Zdelo se mi je kar precej pusto. Pienza pa je kar prikupno mesto, sploh tiste trgovinice s siri v pepelu in podobno. Kasneje tistega popoldne smo se odpeljali v neko mesto na hribu, ki leži ob jezeru Trasimeno.

In potem je tu ta dogodek s črnim puloverjem. Mislim, da sem kar nora na črne puloverje in pulije in podobno, čeprav imam doma samo tri, drugače bi bila moja garderoba dolgočasna. Nasproti Applovega stora, kjer so imeli prav čedne etuije za ajpode (moj je Griffinov Reflect), je bila neka trgovina, že polna oblačil za naslednjo sezono. Medtem, ko smo čakali v restavraciji na večerjo, sem se odločila vstopiti in malce pobrkljati okoli. To je bila ena tistih trgovin, kjer imajo različna oblačila razdeljena po barvah – od črne, do vijolične, rdeče, itd., itd... Ta določeni črn pulover, ves bleščeč in nežen v svoji črnini, je bil v tretji polici. Potem, ko je tista, ki me je stregla (v takšnih trgovinah te še oni oblečejo in zapnejo), nekam poklicala in naročila pulover, sem se za dvajset minut vrnila na večerjo, točno ob osmih pa je bil pulover že v mojih rokah.

V četrtek ali nekaj takšnega, smo šli v Assisi – od Perugie je oddaljen samo nekaj več kot dvajset kilometrov. Šli smo namreč gledat tisto baziliko, ki na stropu nima niti enega okraska. Ni mi treba posebej omenjati, da je bilo v njej polno ljudi – v baziliki, mislim. Mene so zunaj prosili trije turisti, naj jih fotografiram in sem jim pač ugodila. Niti sanjalo se mi ni, da se ljudje v tujih državah lahko spovejo tudi v drugih jezikih. Na sredi pa je stala nekakšna kapelica, ali nekaj takšnega – se ne razumem na te stvari. V sredi je bil takšen majhen oltar, na vsaki strani pa cela vrsta lesenih stolov, postavljenih eden za drugim.

Še isti dan smo se zapeljali v Arezzo, kar tako, ker ni bil daleč. V neki kavarni na hribčku smo nekaj spili in prigriznili. Nisem ravno nora na koktajle, pa sem si vseeno naročila Gin Fizz.

(Na fotografiji sva jaz in roka mojega očeta v začetku prejšnjega tedna.)

Na poti domov pa se nam je utrnila ta genialna zamisel, da bi se ustavili še v Ferrari in si pogledali Castello Estense. Najbolj všeč mi je bilo plezanje po ječah – tukaj sva lezla z očetom sama, ker se je bilo treba kar nekajkrat skloniti in splezati skozi miniaturna vrata v ječo. Ko si v kakšni grajski ječi, te prevzame kar nek čuden občutek – na kaj je mislil tisti človek, ko so ga za nekaj časa zaprli v ječo ali kaj podobnega? Sama stavba ni nič posebnega, vendar so v nekaterih dvoranah precej lepi stropi.

Če je bila že pot domov mirna, pa je bil zato prihod divji. V naši ljubki vasici so se odločili, da bodo vaški semenj raztegnili na tri dni, in so priredili veselico. Zraven cerkve, torej skoraj na cesti, so postavili vse potrebno, pevca so nastavili na dvorišče hiše, potem pa jebi veter vse drugo. Mi smo se vrnili šele ob pol enajstih zvečer, ko je bila zabava v polnem zamahu in neki debeluh nas sploh ni hotel spustiti skozi. Najprej nas je vprašal, kam gremo (zagotovo ne na luno, kamor sodi on!) in ko smo mu odvrnili, da v Z........, saj lahko prideš v naš del samo čez trg, pa nas je ta tumpek vprašal, kje je to in da ne bo mogoče – rekel je, naj gremo kar okoli. Je bil pa res duhovit, ta pizdun. Sprožili smo ravno takšno zanimanje, kot kakšen predsednik. Moj oče, že ves utrujen od celodnevne vožnje (okoli osemsto kilometrov smo prevozili na ta dan), je poskušal ohraniti svoj smisel za humor in mu je odvrnil, da bo tudi mize podiral, če ne bomo mogli skozi. Mislim, kar cesto so zablokirali.

Zakaj drsnik na moji majti maus noče drseti dol? Presnetamajtimaus.

Horatio Hornblower in počitnice

Na vsak način sem želela napisati, da se mi je sanjalo o Horatiu Hornblowerju. 

Danes sem dobila nazaj svoj računalnik, saj je bil namreč na nadgradnji op. sistema. Pri Leopardu je vse tako čisto in prozorno, drugače žal ne znam pojasniti, mislim pa, da mi je to zelo všeč. 

Včeraj sem na kranjski naslov iz T.R. hotela v Rothenburgu, kjer smo bili prejšnji teden nastanjeni, prejela strip, ki sem ga pozabila v hotelski sobi, pa mi ga je gospa C. poslala, in zraven pridala še posebno vizitko s prisrčnimi pozdravi. 

In sedaj, bla bla bla, lahko povem več o prejšnjem tednu. Mislim, da bi že prej kaj napisala, pa smo potem še nekam šli, nato pa sem se ukvarjala še z nečim drugim. Kakorkoli že. Hm. Naprej! 

No, kot sem že prej povedala, smo se konec prejšnjega tedna vrnili z Bavarske. Imeli smo zelo prijetno vreme, pa tudi naš hotel je bil v samem srcu starega mesta. Iz hotela smo odhajali precej pozno dopoldne, kadarkoli pa smo se zvečer vrnili, sta bila tam vselej stari ata in njegov tovariš, pes v pokoju. Po zajtrku sem prebrala, da je v tem hotelu igral Paganini. No, vedno smo večerjali zunaj v našem mestu, saj smo si našli dva prijetna kraja, ki sta bila sicer vedno polna, vendar mi to ni bilo ravno neljubo. To mesto, Rothenburg O.D.T., je menda znano po svojih snežnih kroglah – ja, glede tega. Po mojem, ker sem dve celo poskusila, so to flancati, zviti v kroglo. 

Dva dni pa smo samo hodili okrog. Nekega dne smo šli v Würzburg na ogled njihove rezidence, naslednjega dne pa smo obiskali Heidelberg, ki že ni več na Bavarskem, pa kljub temu ni bil daleč. Huh, ta würzburška rezidenca je bila pa res čudovita. Morda na zunaj ni nič posebnega, a znotraj! Huh! Kakšno stopnišče imajo! In ko bi videli, kakšno čudovito delo so opravili (in še niso končali) restavratorji, saj je bilo poslopje med drugo svetovno z večino mesta vred uničeno. Meni je bilo zares všeč. Pa ne samo stopnišče. Kombinacije barv, tudi te so me navdušile. Na primer – v eni sobi so bile stene v barvi dusty rose, oblazinjeni stoli pa smetanaste barve. Morali bi si ogledati tudi tisti parket, ki so ga položili na novo – ima zelo lepe vzorce.

Na južni strani pa imajo vrtove z ogromnim številom tulipanov in japonskih češenj. Imela sem tisti občutek ... kot tedaj, ko na pozno sončno popoldne piha nežen veter in se sence listja z breze pojavijo na tleh, kot bi valovilo morje. Resda je bilo težko sploh kaj fotografirati ... er. Nekateri ljudje so bili res vljudni, vendar v večini pripadniki moškega spola. Ravno, ko sem hotela narediti posnetek, ki bi bil zagotovo moj najljubši, pa mi je pred nos stopila presneta ženska. Kako sem bila besna. Pokvarila mi je fotografijo, ko pa sem hotela še enkrat pritisniti, je bil tisti trenutek uničen in fotografije ni bilo. Mislim, v kakšno šolo bontona hodijo ti ljudje, ki ti skočijo naravnost pred objektiv? Trop neolikanih cekarjev. O.k. Hujša sem kot House.

Ne smem pozabiti še na Heidelberg. Čakal nas je lep dan, pa čeprav je kasneje deževalo; ujeli smo le nekaj kapljic, ko se nam je mudilo nazaj po tistih nešteto stopnicah. Res zanimivo, da je o Heidelbergu pisal tudi Mark Twain (točka zanj, ha!). In veliki Turner ga je tudi naslikal. V Heidelbergu imajo slavne grajske ruševine, ki se vzpenjajo malce nad mestom, s parka zraven gradu pa je krasen razgled dol na mesto. V kleti imajo poleg vinske restavracije tudi njihov največji sod. Poleg tega imajo na gradu stari apotekarski muzej, kjer je dišalo po starem in po zeliščih. Česa vsega niso uporabljali v starih časih. Ko pa enkrat stopiš na ploščad, s katere je razgled na Heidelberg, skoraj pozabiš dihati. Čisto resno mislim. Stopila sem celo v tisto kapelico (dve sta – ena na levi in ena na desni), ki je bila čisto na koncu ploščadi. Kasneje smo šli še v mesto na kosilo, pa je žal deževalo, in v dežju je zelo težko hoditi okoli. 

In zdaj me čaka cel kup fotografij.

Innsbruški dnevnik

Začetek tega tedna - Še pred odhodom v Innsbruck sem si obljubila, da bom med počitnicam na Tirolskem vzdrževala neke vrste dnevnik, in ker je bilo vsak dan toliko novih reči za videti in si človek pač ne more čisto vsega zapomniti, sem se odločila, da si bom pomagala s tem zvežčičem, ki ga imam s seboj, ter zvečer v te vrstice zapisovala, kaj se mi je zgodilo čez dan. Trenutno je ura pet čez pol enajstih zvečer, jaz pa sedim v postelji s koka kolo lajt ob strani in brskam po svojem spominu. Stanujemo v hotelu na Maksimiljanovi cesti, ki je nasproti pošte, kar je zelo priročno, če želim odposlati kakšno pošiljko. Ta hotel je prijetno opremljen, v takšnem slogu pa ima tudi kavarno, kjer sem zvečer pisala razglednice.

Ker smo prispeli v mesto nekaj po peti uri popoldne, nismo imeli mnogo časa za ogled drugih znamenitosti. To bomo jutri nadoknadili. Ko smo proti večeru sedeli v nabito polni pivnici Theresien Brau, sem si na zemljevidu označila, kaj imamo za videti v Innsbrucku, preden se odpeljemo proti Chiemseeju. Ogledali smo si Zlato streho, saj smo bili v okolici. V bližini pa je bil pod velbnom majhen hotel; v tej stavbi je, tako piše na tabli pred vhodom, od štirinajstega do devetnajstega decembra 1769 nekaj časa preživel Mozart s svojim očetom. Med ogledovanjem table sta prišla bliže dva tuja obiskovalca, po mojem mnenju napihnjenca. Prebrala sta si hotelsko ponudbo, a ko sta opazila, da ta hotel ni prvovrsten, je ženska nekaj zamrmrala, češ, da je to zanju premalo in si morata poiskati hotel s petimi zvezdicami.

Kar naprej sem mislila na današnje kosilo, ki je bilo sicer okusno. Jedli smo svinjske dunajske zrezke z maslom in brusnično omako, ter krompirjevo solato z motovilcem.

Naslednjega jutra sem v zajtrkovalnici opazila nekoga, ki je bil grozljivo podoben Marku Twainu. Ponavadi hotel ocenim po tem, kakšen dober zajtrk mi lahko ponudijo. Jaz namreč obožujem hotelske zajtrke. K mojemu hotelskemu zajtrku se štejejo črna kava, vendar to pijem tudi doma, dva opečena kruhka, mehko kuhano jajce in sadje. Za nami je sedel nek par, in moški si je vedno znova nalagal; kako je vase spravil vso to hrano, še sedaj ne vem. Je bilo pa tedaj jasno vreme.
Nato smo se po ulici navzdol odpravili proti Kraljevi palači, ki je lepa. Nasproti vhoda v Hofburg pa je innsbruški Café Sacher. Pri pultu, kjer prodajajo vstopnice, imajo tudi avtomat s spominki, kamor vtakneš kovanec za evro ali dva in nato primeš za ročko, jo zavrtiš, nakar ven prileti spominek. No, nad tem avtomatom je bila skupina starejših izletnikov čisto nora. Več kot deset minut so stali tam čisto vzhičeni in vrteli tisto ročko.
Med vsemi dvoranami v palači mi je bila najbolj všeč prva, ki ima veliko število portretov in čudovito poslikan strop, od katerega človek ne more odtrgati pogleda, saj je izjemnih, a ne preveč živih, barv. Marija Terezija je bila tista, ki je dala to palačo prenoviti, pri vhodu v naslednjo dvorano pa je njen portret. 
Vrtovi Hofgarten so nedaleč od Landestheatra. Niso se mi zdeli nič posebnega, ampak klopi po mojem mnenju poživijo park. Tu imajo klopi, pobarvane v rumeni barvi.

Popoldne smo nameravali obiskati grad Ambras, a smo ta obisk prestavili na četrtek. Namesto tega smo si šli pogledat Kristallwelten v Wattens. Wattens je majhen kraj, kakšnih petnajst minut oddaljen od Innsbrucka, kjer kraljuje Swarovski. Hrib, pod katerem se nahajajo prostori, je resnično vreden ogleda. Povsod notri je tema, ponekod je minimalno razsvetljeno, spominja pa na monaški Oceanografski muzej. Tudi velikanove oči so iz kristalov, če se prav spomnim. Med drugim imajo notri na ogled celo gromozanski kristal iz Madagaskarja, ki je težak eno tono in še nekaj kilogramov, ter ima okoli pet milijonov karatov ali še kaj več.
Zvečer smo zopet sedeli v že zgoraj omenjeni pivnici in pili pivo.

V sredo smo se peljali proti Chiemseeju. Po sili razmer sem si morala kupiti nov nalivnik, ker sem starega Parkerjevega žal frderbala. Je pa res, da pišem le z nalivnim peresom. Kupila sem si ga v papirnici, ki je blizu hotela. Hitro smo spoznali stari del mesta, saj smo hodili vsak večer v pivnico, od tam naprej pa na kratek sprehod k Zlati strehi, ki je od pivnice oddaljena morda kakšnih deset minut, ta pa je od našega hotela oddaljena nekaj več kot pet minut hoda. V torek zvečer so pod Zlato streho igrali godbeniki in so poželi bučen aplavz.
Kakor že rečeno, smo se v sredo z ladjico peljali do Herrenchiemseeja, kjer je bil Sombrero že v tretje. Ta kopija Versaillesa se mi je sicer zdela lepa, a ni takšna kot druga dva gradova Ludvika Bavarskega. Nima kaskad in ogromnega števila fontan, vodo, ki je v vodnjakih, pa bi tudi že lahko očistili in zamenjali. Ludvik se mi je vedno zdel zanimiv (poleg Horatia Nelsona), njegova norost na Wagnerja pa je nekaj čisto posebnega. V palači je malo dokončanih sob, ker je Ludviku prej zmanjkalo denarja in so ga potem preč spravili, vendar so tiste, ki so dokončane, čedne. Tista soba, v kateri je toliko ogledal, okoli štiriinpetdeset lestencev in na deset tisoče sveč, za katere se je, če so jih želeli prižgati, trudilo petindvajset slug, pa še ti so jih prižigali pol ure. To je tiste vrste soba, kjer bi se jaz usedla na parket po turško in brala knjigo. Pozabiti pa ne smem še na njegovo kopalnico. Notri je kad, velika kot manjši plavalni bazen, in se je Ludvik, velik občudovalec Sončnega kralja, v njej kopal le enkrat. Da so jo napolnili, je trajalo štiri ure.

Že prej sem omenila, da smo obisk gradu Ambras, ta se nahaja nad Innsbruckom, prihranili za četrtek. Morda ta grad ni na zunaj nič posebnega, navdušenci nad orožjem, vitezi in Habsburžani pa so najbrž očarani nad galerijami, ki se nahajajo znotraj. V prvi stavbi je veliko raznovrstnih viteških oklepov, imajo pa tudi zbirko portretov raznih čudakov in še nekaj pesnikov. Mednje se prištevajo portreti Vlada Tepeša, ki je menda svojim (tako sem enkrat prebrala) sovražnikom natikal zadnjice na kole in so ga zato imenovali Drakula; dalje, tam visi tudi Dantejev portret, pa portret Petrarce in njegove Laure.

V gradu Ambras imajo ogromno galerijo portretov Habsburžanov. Galerija se razteza čez več prostorov, portreti pa so razvrščeni po letnicah. Med drugim imajo obešeno sliko bedaste hčere Marije Terezije in ne zdi se mi vredno, da bi zapisala njeno ime; ker pa je bil Napoleon, čigar portret visi tam, tudi en takšen capin, a ga obožujem, sem njegovo ime vseeno napisala sem.

Moj Innsbruški dnevnik je poln še drugih zapiskov. Ker sem že prekoračila ta moj limit tisoč besed, bom morala svoje besedilo tu končati. K sreči pa imam veliko fotografij.

Sonce je zašlo nad Firencami

Vem, da nisem oznanila, da sploh kam pojdem – a da pridem domov iz Firenc, vsa s pričakovanji v srcu, pa me ne čaka nobena pošta, je pa vendarle malce kruto. Vedno, kadar pridem s počitnic, pričakujem obilo sprememb in razjasnjena obzorja. A nobene pošte!

Toskana je lepa. Florenca je očarljivo mesto. Iz hotelske sobe sem imela lep razgled na zahajajoče sonce. Bila sem zelo zadovoljna. Ciprese in topoli – mnogo jih je. Tosca očarljivo diši.

Zjutraj smo zajtrkovali. Zjutraj imam rada kompot. Tokrat sem vsak dan imela pred seboj breskovega. Potem smo se peljali v mesto in oče je parkiral poleg nekega parka, kjer smo opazili zmedene Francoze. Na počitnicah imam rada mir. Tokrat sem imela dosti za početi: bila sem glavna za denar in začrtala sem pot našega gibanja na zemljevidu. V Firencah je reka Arno zares umazana. Šli smo mimo mostov in se nazadnje ustavili pri najbolj znanemu, Ponte Vecchio. Ko smo prišli na drugo stran, sem si pa omislila nov par rokavic za na lepše, saj v Madovi izdelujejo rokavice. Prijazni gospod si je najprej ogledal moje roke, jih ocenil in naposled ugotovil pravo številko. Izbrala sem si rokavice rjave barve. S komolcem navzdol sem naslonila roko na blazino za pomerjanje in gospod mi je eno rokavico nataknil na roko, da bi videli, če mi ustreza.Poleg starinarnice blizu mostu je bila trgovina s stvarmi starinskega pridiha. Prodajali so globuse, knjige in dnevnike, vezane v usnje. Jaz sem si kupila čedno lupo s šahovskim vzorcem, ker mi je bila tako zelo všeč. Skorajda sem prepričana, da je nek moški, ki je tam kupoval zvezke, v usnje vezane, zapravil več kot šeststo evrov.Skoraj en teden sem pila samo koka kolo. Že dolgo je nisem, vendar jo resnično obožujem. Mislim, da je takoj za čajem in mineralno vodo. Jedli smo v enem starejših lokalov na Piazza della Repubblica. Lokal se imenuje Gilli in obstaja že od 1733. Tam sem jedla za posladek eno najbolj okusnih sirovih tort kdajkoli. Notranjščina lokala je podobna in spominja na standardno staro dunajsko kavarno: z veliko starinsko uro v prehodu, nabranimi svetlimi zavesami in kavarniškimi stoli.

Sprehodili smo se tudi do Piazza del Duomo, tam pa je bilo toliko obiskovalcev, da je bilo že skorajda neprehodno. V okolici je bilo slišati zven konjskih kopit. Doživela sem Firence Hannibala Lecterja. Zvečer sta šla oče in mama na kratek sprehod, jaz pa sem v hotelskem lobbyju pisala razglednice in podobno; oddala sem jih kasneje pri recepciji.

 

V nedeljo smo se peljali nekaj več kot osemdeset kilometrov do Pise. Kolebali smo med Piso in Sieno. Na koncu je zmagala prva, ker Siena ni v naši smeri. Mnogo naroda je bilo tam. Če ne nosim srajce in nimam puloverja čez ramena ob pravem trenutku, sem lahko sitna. Tokrat sem bila zelo zadovoljna. Rada imam srajce in puloverje.Katedrala je nežnih in lepih barv, notranjščina pa človeku vzame dih. Sploh strop. Bilo je res nepopisno. To me je navdušilo bolj kot stolp.V Pisi so bili obiskovalci zelo sproščeni. To se je opazilo po tem, kako so bili oblečeni. Človek, ki ima okus za oblačenje, ne bi nikoli oblekel krila čez hlače. Res pa je, da sem v katedrali opazila starejšega obiskovalca – zagotovo je bil ali Nemec, Avstrijec, ali pa Italijan ali Francoz – nosil je lepo krojeno sivkasto obleko, s telovnikom enake barve in rdečo kravato. Drugi niso izstopali.

Kosili smo v neki obljudeni restavraciji. Tam je stregel sila prijazen natakar, in z očetom sta se kar dobro razumela. Resda je izgledal kot kriminalec, a je bil neznansko hecen. Moj oče ima rad morsko hrano, zato si jo je tudi naročil. Potem je nekaj časa trajalo, da so hrano pripravili, in se je natakar prišel opravičiti. Ko pa je jed prispela, se je oče pošalil »For Mr. Fish.«

Videli smo tudi poroko. No, pravzaprav smo videli zbrano druščino pred cerkvijo. Dandanašnji imajo ljudje dosti predsodkov do porok in baje menijo tudi, da so precenjene. In da je to le zapravljanje denarja, itd., itd. Jaz se pa s tem ne strinjam. Če poroka, takšna ali drugačna, neki par osreči, zakaj pa ne.

V toliko dneh smo prevozili več kot tisoč kilometrov. Ugotovili pa smo, da se v Firencah niti enkrat nismo izgubili, ko pa smo se nazaj grede peljali v Trst, da bi ponovno obiskali Miramare, smo se na poti ven izgubili. Človek se večkrat izgubi na domačih tleh. S cesarjem Maksimilijanom imam skupnega to, da je bila obema najljubša pesem »La Paloma.«

Prijetne počitnice sem preživela. Sedaj, ko prepisujem to iz beležnice na računalnik in okušam Stainerjevo belo čokolado z indijsko mešanico, opažam, da sem se vrnila s počitnic nekam krotka. Pravzaprav sem vsa mehka.