Nedavno tega sem se vprašala, čemu pišem. Nisem razmišljala o tem... Dovolj se mi zdi le to, da pišem. Po dolgem času se pojavi vprašanje zakaj, pa bi odgovor res kaj spremenil? Blog ali karkoli že, vseeno mi je, kako se imenuje to, kar pišem – vem, da dnevnik ni. Tovrstno pisanje me ne pritegne kdo ve kako. Pišem, da pripovedujem. Po mojem pisanja ne pogojuje lep svinčnik ali pa kakšna posebna pisalna naprava, čeprav se seveda sprašujem o navdihu.
Naj že kar takoj vprašam: Se moj blog kaj lažje bere, če smo si predstavljeni? Morda! A kje naj začnem? Nerada govorim o sebi. Rada pa imam kefir, jagode s stepeno smetano, kavarne, evropske raziskovalce in pisce iz obdobja poznega 19. stoletja in začetka 20. stoletja, ki so potovali po Aziji, itd., itd. Vedi, da sem ta kratek seznam stežka napisala... O sebi bi morda lahko še dodala, da ne sodim ljudi po zunanjem videzu; in da mi je berljivost besedila zelo pomembna.
Pa še nazadnje, nekaj malega o naslovu. Pri nas je bilo kartanje ena takšnih družabnih dejavnosti, ki je popestrila marsikatero popoldne in večer. Pri tem si nikakor ne smemo predstavljati, da so moji predniki kartali še s kakšnimi drugimi kartami, kot zgolj s Piatnikovimi. O tem vendarle govori nemalo Piatnikovih zavojčkov kart, ki se pri nas očitno prenašajo iz roda v rod. Najbrž bi morala svoj blog poimenovati po kakšnem od svojih razmišljanj o Samarkandu, Pamirju, jurtah, nekih drugih časih in podobnem... Skratka, poimenovala bi ga po nečem, kar mi veliko pomeni. Morda naslednjič.
-- Lea
E-mail: numarine@gmail.com
Spletna stran: leasambar.com
